Ko je zaprl vrata za sabo, je jezno sedla na kavč. Nečaka sta ji postavila življenje na glavo in bila je jezna. Najmanj, kar je pričakovala je bilo to, da bi v njeno popolno življenje prikorakal kak otrok.
Varuška je prišla takoj zjutraj. Jakob in Dante sta še spala. Hermina se je uredila in odšla v službo, povedala ji je, da bo nazaj do šeste ure zvečer.
V firmi je imela dela čez glavo in pozabila je, kaj jo čaka doma. Šele proti večeru se je spomnila, da mora do časa domov. Veselje jo je minilo, menila je, da nima energije za otroka in čemerno je zapustila firmo, kjer je bila najraje.
A ko je stopila v stanovanje, je doživela presenečenje. Oba, Dante in Jakob sta ji pritekla v naročje.
»Hermina, zakaj te tako dolgo ni bilo?« je vprašal Dante.
Rahlo se je nasmehnila, njun pristni objem je prepodil vso jezo, ki jo je nameraval stresti nanju.
»Bila sem v službi,« je prijazno rekla.
Varuška se je poslovila in ostali so sami. Za mizo v kuhinji sta ob naročeni večerji razlagala, kaj vse so počeli. Hermina ju je poslušala z zanimanjem in se smejala malima nečakoma.
Prav tako, kot je napovedala Silva, se je njeno življenje povsem spremenilo. Ne takoj, a iz dneva v dan je hitreje prihajala domov. Dante in Jakob sta počasi in vztrajno polnila njene misli. Začutila je novo čustvo, nekaj do sedaj neznanega. Rada je bila v njuni družbi, zanimal jo je vsak pripetljaj, ki sta ga doživela brez nje. Čez čas je celo poklicala v bolnišnico in vprašala za stanje sestre.
»Gre ji na bolje, ne bo več dolgo tu,« so ji povedali.
Dante in Jakob sta se navadila nanjo, vsak dan sta risala risbice in Hermina jih je skupaj s pismom pošiljala njuni materi.
Po štirinajstih dneh je bila v firmi le še dopoldan. Delo si je nosila domov in ko sta šla nečaka spat je pozno v noč opravila vse tisto, kar bi morala v popoldanske času. Toda energije ji ni zmanjkalo, Jakob in Dante sta jo polnila vsa dan sproti. Nakupila jima je igrač, novih in modernih oblačil. Skupaj so odhajali na sprehod, se vozili s kolesom, poskušali celo rolati v bližnjem parku. Hermina je bila zadovoljna nad svojo odločitvijo, da je sprejela otroka, ni pa bila zadovoljna nad vedenjem zaročenca. Spretno se je izogibal srečanj z njimi. Včasih je prišel, ko je bil prepričan, da nečaka že spita, ostal nekaj uric in nato odšel. Vedno jo je spraševal, kdaj se ju bo rešila. Njegovo govorjenje jo je spravljala vsak dan v slabšo voljo in nekoč mu je povedala.
»Če ne boš sprejel otrok, potem si nimava veliko za povedati!«
Maks je bil ogorčen, a je vseeno izbral pot brez nje. Odleglo ji je, počasi ga je spoznavala še z druge plati, ki ji ni bila všeč. Nič več.
Bila je nedelja, ko je Hermina razveselila svoja nečaka: »Danes gremo na obisk k vajini mamici!«
Oba sta kričala od navdušenja, s sabo sta hotela nesti vse igrače, da bi pokazal še mamici, kaj vse imata.
»Igrače ji bosta pokazala, ko bo prišla sem,« jima je zagotovila Hermina, ko sta polnila vrečke.
»Bo prišla sem?« je vprašal Dante.
»Da, če bo seveda hotela,« je povedala Hermina.
Odpeljali so se proti bolnišnici. Otroka sta bila na trnih, ves čas sta se smejala in prepevala. Hermino je stiskalo v želodcu. Ni vedela, kaj naj ji reče po vseh teh letih, naj jo objame, ji stisne roko.
Vstopili so v sobo, kjer je bivala Angelika. Otroka sta stekla k nje, Hermina je opazovala prizor, ki ji je privabil solze v oči. Stopila je naprej in se zazrla v sestro. Bila je shujšana, utrujena, a vseeno najsrečnejša, ko je lahko spet k sebi stisnila otroka.
»Hvala ti, Hermina,« ji je šepnila.
»Mami, imava kolo, vsak svojega in pri Hermini imava veliko sobo. Sprva je bila prav dolgočasna, zdaj pa je v njej polno igrač in na steni so risbice in celo plakat od Pokemona! Pa imava polno oblačil, Hermina naju uči rolati, zadnjič smo se peljali z ladjo, šli smo v živalski vrt,« sta hitela otroka.
Hermina se je smehljala in ju poslušala, Angelika je pozorno poslušala in kimala.
Po dobri uri pogovora sta se končno utrudila. Hermina jima je velela, naj odideta na hodnik in si vzameta iz avtomata sok. Ostali sta sami.
»Ne vem, kako naj se ti zahvalim,« je pričela Angelika.
»Kako naj se jaz zahvalim tebi? Pokazala si mi, kaj je življenje,« je povedal Hermnia.
»Žal mi je, da nisva imeli stikov,« je dodala Angelika.
»Vse bova nadoknadili! Sedaj sem tu,« je prikimala Hermina.
»Kmalu bom lahko šla domov, upam, da nas stanovanje še čaka, nisem plačala zadnjega obroka najemnine,« je pripomnila nekoliko v skrbeh.
»Vseeno je, želim, da se preselite k meni. Moje stanovanje je ogromno in bilo bi pusto, če bi bila v njem spet sama,« je predlagal Hermina, kar je imela že dolgo v mislih.
»Ne moremo, v napoto bi ti bili,« je odkimala Angelika.
»V napoto? Ves dan sem v službi, no zdaj nisem bila, delo sem si nosila domov, tvoja otroka sta krasna. Sedaj bom spet lahko dalj časa v firmi. Vi pa boste doma,« je rekla Hermina.
»Ne vem,« se je branila Angelika.
»Ne veš? Seveda veš. Edina sorodnica si in nečaka hočem imeti ves čas pred očmi, prikupila sta se mi. Pri meni boste, vsaj dokler si ne poiščeš primernega stanovanja in primerne službe. Slišala sem, da si staro izgubila.«
»Rada bi končala šolo, potem bo lažje,« je povedal Angelika.
»Potem sploh nimaš druge izbire, kot da pridete k meni,« je pritrdila Hermina.
»Prav, toda le za določen čas,« je sprejela Angelika.
»Sedaj pa se čimprej pozdravi, pred nama je polno besed, polno dni, ki jih morava obuditi,« je kimala Hermina…
Minilo je leto, minili sta dve. Angelika je pridno hodila v šolo, našla si je zaposlitev v pekarni, prodaja je kruh v dopoldanskem času. Dante in Jakob sta rasla, bila srečna, imela sta dobro mamico in prijazno teto.
Po petih letih je Angelika spoznala nekoga. Takrat je resno pričela razmišljati, da bi odšla na svoje. A Hermina ni hotela slišati, ni več prenesla samote. Ampak vedela je tudi, da ima sestra svoje življenje. Zato je poiskala boljšo rešitev. Bližal se je Angelikin rojstni dan. Hermina je imela darilo že kupljeno. Spodnje stanovanje je bilo prazno, bilo je prav tako veliko kot njeno. In za darilo ga je kupila Angeliki. Seveda je mislila nase, nečaka bi tako ostala v njeni bližini, lahko bi ju videla vsak dan…