Polona se ni obrnila, niti trenila ni. Nadaljevala je svojo pot.
Odločno je stopil za njo. Hodila je počasi, zato ni imel težav s tem, da je ujel njen korak.
»Gospa, kaj je narobe,« je dejal, ko je stopil v korak z njo.
Polona se je tisti hip ustavila. Presenečeno se je zazrla v njegove oči, ki so nekoliko zaskrbljeno strmele vanjo. Nato se je rahlo nasmehnila in pogledala kvišku. Zaprla je oči, dež je padal na njen obraz.
»Premočeni ste do kosti. Naj vas pod dežnikom pospremim do konca vaše poti,« je vprašal David.
»Prosim,« je zmedeno rekla in ga pogledala.
»Da. Premočeni ste, najbrž vas zebe. Vas pod dežnikom pospremim,« je ponovil.
»Le kam? Kam,« je tiho rekla.
»Domov. Najbrž domov. Takšni ne morete tavati tod okrog,« je skomignil z rameni. Počasi ga je pričelo njeno obnašanje skrbeti. Bila je pretirano mirna, njen pogled pa popolnoma prazen, njene misli daleč proč.
»Ne! Nočem nazaj,« je kriknila in stresla z glavo. Pričela se je tresti po vsem telesu.
»Kam pa potem,« je vprašal zaskrbljeno. Postavil se je bližje, da je bila njena postava pod njegovim dežnikom.
»Ne vem,« je odkimala.
»Tu vas ne morem pustiti. Pridite! Stanujem nedaleč stran,« je rekel in jo prijel pod roko.
Ni se branila. Počasi je stopala pod njegovim dežnikom in strmela predse.
Blok, ki je stal nekaj deset metrov naprej, je bil živo rumene barve. Najbrž so fasado naredili pred kratkim, bila je še lepa in čista.
David je odprl vhodna vrata. Vstopila sta v temen hodnik. Prižgal je luč in svetloba je nekoliko zbodla v oči. Polona je počasi stopala po stopnicah. Stanoval je v drugem nadstropju. Odprl je vrata in jo povabil naj vstopi.
»Popolnoma ste premočeni! Posodil vam bom nekaj oblačil, vaša pa bom dal v sušilni stroj, da se osušijo. Če vam je prav,« je David predlagal.
Polona je rahlo prikimala.
Pokazal ji je kopalnico, ji prinesel trenerko, nato pa se je uvidevno umaknil.
Odšel je v malo kuhinjo in pristavil vodo za čaj. Nato se je naslonil na pult in odkimal z glavo. Le v kaj se je zapletel? Le zakaj se je vtaknil v neznanko? Kdo ve, kdo je? Mar bi šel naprej, se držal svojega načrta. Ampak, ni mogel. Ni je mogel kar pustiti tam. Videl je, da trpi, da se ji je zgodilo nekaj zelo hudega. Poznal je bolečino, še predobro jo je občutil na lastni koži.
Iz razmišljanja ga je predramila Polona. Počasi, skoraj neslišno je stopila v kuhinjo. Rahlo se ji je nasmehnil in ji ponudil stol.
»Hvala,« je rekla tiho in gledala stran.
»Kaj vam je bilo, da ste se sprehajali v dežju,« ga je zanimalo.
»Sanje. Najbolj grozne sanje v mojem življenju,« je zašepetala. Stresla se je, se prijela za glavo.
»Saj ni pomembno! Nikar ne razlagajte, če je pretežko. Nikar ne podoživljajte, če trpite,« je rekel razumevajoče.
»Sedaj je prepozno. Sedaj je narejeno,« je rekla zmedeno.
Voda v čajniku je zavrela in David je pripravil čaj. Osladkal ga je z medom in ji ponudil skodelico iz katere se je še nevarno kadilo.
Objela jo je z obema rokama. Molčala je. Za hip je dvignila glavo in pogledala okrog sebe.
»Lepo imate,« je rekla.
»No ja, za silo. Šele nekaj dni sem tu,« je povedal.
»Torej živite sami,« je uganila.
Počasi je prikimal.
»Zakaj ste me ogovorili,« jo je zanimalo.
»Ne vem. Mogoče sem čutil vašo žalost,« je skomignil z rameni.
»Žalost? Žalost,« je kimala.
»Ravnokar sem se uradno ločil. Vem, kako izgleda človek, ki je na robu obupa,« se je poskušal pošaliti.
»Ločeni ste? Žal mi je,« je rekla. Poskušala je pozabiti na dogodke, ki so se zgodili le nekaj ur nazaj. Poskušala jih je odgnati stran. Saj so bili vendar preveč grozni, da bi lahko bili resnični.
»Ah,« je David zamahnil z roko. Nato je zavzdihnil in pričel: »Ne vem, vendar vam moram povedati. Ne vem, zakaj. Rešili ste me.«
Polona je dvignila glavo.
»Ko sem vas srečal, sem bil na poti do mosta. Saj veste, do tja. Most je dovolj visok. Samo zaprl bi oči in za trenutek poletel. Potem bi bilo vse za mano. Ne bi se več žalostil, ne bi več tuhtal,« je govoril.
»Hoteli ste narediti samomor? Ne verjamem,« je odkimala z glavo.