Polona je prikimala: »Seveda pride! Upam, da bo z njim tudi Natalija!«
Takrat je poklicala policijo, povedala, kaj je storila in da prihaja. A preden jo je David odpeljal in predal roki pravice, jo je močno stisnil k sebi.
»Zame nisi morilka. Zelo lepa ženska si. Stal ti bom ob strani,« ji je povedal. Otožno je gledal.
Polona je videla, da misli resno, da govori iz njega srce.
»Ljubi me. Samo enkrat hočem, da me ljubiš,« je prosila.
Ljubila sta se na njegovem kavču, Polona je jokala, David ji je brisal solze. Nato jo je odpeljal tja.
Kasneje je izvedela, da je noseča. David je redno prihajal. Poročila sta se in rodila je hčerko Natalijo. Bila je izrezan očka.
Jakob je takrat doživel srčni napad. Nikoli se ni zares opomogel. Ni več mogel skrbeti zase, a ker je imel dovolj denarja, so zanj skrbeli najboljši.
Bor je takrat umrl, strelne rane so bile zanj usodne. Irena je preživela. Ko se je pozdravila, si je spremenila ime in odšla neznano kam.
Polonina kazen je bila mila. Njen umor je bil umor iz efekta. Dobila je šest let zaporne kazni brez možnosti pomilostitve in nato še deset let pogojne kazni. A ni bila nesrečna. Vedela je, da mora svojo kazen pretrpeti. Ni bilo prav, kar je storila. Kesala se je za svoja dejanja, toda takrat ni vedela, kaj počne.
David je bil oblečen v črne hlače in svetlo moder puli. Natalija je imela svetlo modro oblekico. David ji je spletel dve kiti, na koncu je nanje privezal modre pentlje.
Polona ju je težko čakala. Objela je svojo deklico in poljubila je moža.
»Kako si danes,« jo je vprašal.
»Bolje. Vsak dan bolje. Še malo. Samo še malo in bomo skupaj,« je rekla.
»Minilo bo kot bi mignil,« je prikimal David.
Ves čas obiskov je objemala svojo deklico in se smehljala. Držala je moža za roko. Če ne bi sedeli za mizo ženskega zapora, bi lahko rekli, da so preprosta, a srečna družinica. Ampak, ni bilo tako preprosto. Še daleč od tega…