Ko je vstopila v svojo malo pisarno, je upala, da tokrat ne bo potrkal na njena vrata. A se je zmotila. Prišle je. Nasmejan kot vedno. Tokrat še posebno dobre volje.
»Kako si,« ji je rekel.
Prikimala je in se poskušala nasmehniti.
»Izgledaš obupno. Te še boli glava? Zakaj nisi raje vzela bolniške,« je bil zaskrbljen nad njenim izgledom.
»Ah, saj je bolje,« je rekla.
»Kasneje te pridem pogledat, preverit, kako se držiš,« ji je obljubil, pomežiknil tako kot vedno in zaprl vrata za sabo.
Janja je trpela, pred njim poskušala igrati, se poskušala veseliti njegove sreče. A tudi po tednu dni ni nič manj bolelo. Še vedno ni spala. Bedela je pozno v noč proti jutru se je nalivala s kavo, da je lahko odšla v službo. Apetita ni imela, volja do življenja jo je minila. Domen je bil zaskrbljen, toda ni se ji mogel posvetiti tako kot včasih. S svojo novo ljubeznijo je imel polno dela, bil je srečen. Kadar je utegnil se je oglasil pri Janji, ji razlagal o njej, o Jasni. Janja ga je vedno le na pol poslušala, se borila s solzami, stiskala pesti in se poskušala smejati.
»Želim si, da bi tudi ti našla takšno ljubezen, da bi bila tudi ti srečna in noro zaljubljena,« ji je nekoč rekel.
Mar res ni vedel?! Ona je imela ljubezen, neuslišano, nedosegljivo, nikoli izpolnjeno. Ne bi mogla ljubiti drugega, čeprav je on ljubil drugo. A njegove besede je vse večkrat premlevala. Kaj, če bi poskusila? Če bi spoznala koga, poskušal ob njem pozabiti na rano. Mogoče bi ji uspelo.
V ulici, kjer je živela je prebival tudi on. Simpatičen moški. Jernej. Bil je glasbeni urednik, nekaj let starejši. Večkrat jo je ogovoril, nekoč jo je povabil na pijačo, nekoč jo je vabil v kino. A vedno ga je prijazno zavrnila. Premišljevala je o njem. Ni bil slab. Mogoče bi ga lahko celo vzljubila.
Ko je šla čez nekaj dni proti domu, se ji je nasmehnila sreča. Po cesti je stopal Jernej. Že na daleč se ji je smehljal. Tudi sama je zbrala pogum in se mu nasmehnila. Prvič, odkar ga je poznala.
»Zdravo, kako si,« je pričel. Ustavil se je ob njej.
»Gre, gre. Pa ti,« je rekla.
»Tudi,« je bil presenečene, da ga je ogovorila, da se ji ni tako kot vedno mudilo.
»Večkrat se spomnim nate. Bi prišel na kavo,« je rekla naravnost.
Jernej je bil presenečen, kaj takega ni pričakoval. Ne od nje. Že davno je obupal.
Prikimal je.
»Super! Kdaj lahko prideš,« ni izgubljala časa.
»Namenjen sem v trgovino. Čez pol ure,« je predlagal.
»Čez pol ure bo ravno prav,« je prikimala.
Šla je domov. Ni nadišavila stanovanja, ni oblekla najljubše obleke, ni si nadela najlepših uhanov. Oblekla je trenirko, spela lase na hrbtu. Čakala.
Jernej je bil točen. Prinesel ji je vrtnice. Nasmehnila se je, ga spustila naprej. Vrtnice je dala v vazo, jih postavila v kuhinjo na mizo. Bile so lepe, toda ne tako zelo. Dišale so, toda ne omamno.
»Res sem vesel, da si me povabila na kavo,« je rekel, bil srečen. Gledal je po stanovanju.
»Tudi jaz,« je prikimala in se nasmehnila.
Spila sta kavo, govorila. Bila je popolnoma sproščena. Ni ji bilo kaj prida mar, kakšna se mu bo zdela. Če mu ugaja ali ne, vseeno je.
Najbrž mu je, kmalu po kavi sta pristala v njeni postelji. Jernej je bil srečen, Janja se ga je oklepala kot rešilno bilko.
»Ne morem verjeti, da sem tu, da sem ob tebi,« ji je šepetal in jo poljubljal. Zaprla je oči, si predstavljala nekoga drugega in za hip celo začutila mravljince po vsem telesu.
Domen je prihrumel v njeno pisarno. Dvignila je pogled in se zagledala vanj.
»Zakaj nič ne poveš? Moram izvedeti drugje?! Lisica,« je pričel na ves glas.
»Kaj,« je bila začudena.
»Ti in Jernej! On mi je povedal,« je govoril Domen.
»Ah, to,« je rekla in se smehljala.
»Ah to? Janja! To je vendar čudovito! Sedaj imava oba ljubezen,. Takoj, ko bo čas, moramo skupaj ven. Predstavil ti bom Jasno. Čas je že, da jo spoznaš, da se moji najljubši dami spoznata, spoprijateljita. Boš videla, da ti bo všeč,« je govoril.