Naslednjega dne je v pisarni zaman čakala, da bo prišel. Ni ga bilo in pričelo jo je skrbeti. Med glavnim odmorom ga je poskušala poiskati, toda zaman. Domna tistega dne ni bilo v službo.
»Klical je, da je zbolel,« ji je povedala tajnica.
Čakala je na konec službe, nato je stekla do njegove hiše. Zvonila je, vendar zaman. Nihče ni ji odprl vrata. Skrbelo jo je. Odšla je domov, ga ves popoldan klicala po telefonu, toda nihče se ni oglasil. Poskušala je še pozno v noč.
Čeprav nerada, je zjutraj odšla v službo. Skrbelo jo je. Ni vedela, kaj naj si misli, kje je. Očitno se je nekaj zgodilo.
Tudi tistega dne ga ni bilo. Iz službe ga je poskušala priklicati, toda telefon je zvonil v prazno. Bila je zmedena, vsa na trnih. Domen se je pogreznil v zemljo.
Ko je odšla proti domu, je najprej zavila do njegove hiše. Tokrat je imela srečo. Že od daleč je videla, da so vrata na stežaj odprta. Pospešila je korak, vstopila in zaklicala njegovo ime.
»Janja,« je rekel, ko je stopila pred njega.
»Kaj je s tabo? Si bolan? Ne oglašaš se na telefon, ni te v službo. Kaj se dogaja,« je hitela.
»Bil sem pri Jasni,« ji je mirno povedal.
Janja je sedla na stol, v hipu je prebledela, zajela je sapo: »In?«
»Pomenila sva se, si povedala vse,« je pričel.
»In,« je ponovila nestrpno.
»Skupaj odhajava,« je le izjavil. Čakal je na njeno reakcijo.
»Si nor? Le izkoristila te bo! Ne ljubi te,« je pričela Janja.
»Ljubi me, Janja, ljubi me. Poročila se bova. Ostala bova skupaj,« ji je povedal. Stopil je do nje in jo prijel za roko.
»Domen, kaj pa jaz? Kako naj živim brez tebe? Mar res ne veš, da te ljubim? Pa najina noč? Povedala ji bom,« je hitela zmedeno skozi solze.
»Janja, Jasna vse ve. Vse sem ji povedal. Oprostila mi je. Ti, ti pa si moja prijateljica. Tisto je bila le velika napaka. Ne smeš reči, da me ljubiš, ker bom le težje odšel. Imej me rada kot prijatelja, tako kot imam jaz tebe,« ji je govoril.
Janja je vstala, stopila do vrat. »Ko boš končno ugotovil, da te ljubim le jaz, da te nobena druga ni vredna, bo mogoče prepozno,« je še rekla in stekla ven.
Tekla je po ulici in jokala. Pritekla je do hiše, odklenila vrata in stekla do postelje. Vrgla se je nanjo in jokala. Želela si je le, da bi umrla. Brez njega ni znala več živeti. In sedaj se je odločil, da bo odšel. Da se bo poročil in živel srečno z njo. Ona pa bo ostala sama.
Še sama ni vedela, kdaj je poklicala Jerneja, ga prosila, da pride k njej. Seveda je takoj prišel. Legel k njej na posteljo, jo objemal in tolažil, čeprav ni vedel, zakaj joče.
»Jernej, poroči se z mano. Tako osamljena sem,« mu je zašepetala proti jutru.
»Bom, ljubica, bom draga moja. Poročila se bova in imela se bova lepo, najlepše. Dal ti bom vse,« ji je govoril, bil srečen, da je ob njej.
»Ampak, ne vem, če te bom lahko kdaj res ljubila,« je rekla.
»Pssst. Nikar, ljubica, ne govori! Vse se bo rešilo samo od sebe. Nikar ne govori,« ji je položil prst na usta. Saj je bilo vseeno, če ga ni ljubila. Ampak, potem naj vsaj molči. Naj mu ne govori, da ga ne ljubi, naj mu pusti sanje….