»Seveda sem,« sem jezno rekla. Simonov oče jo je miril.
»Poskušal bom najti pravo rešitev,« mi je rekel in zaprl vrata pred nosom.
Odšla sem domov in jokala. Moja mami je bila na robu živčnega zloma.
»Si zmešana? Kako boš preživljala dva otroka? Jaz ti ne morem dati,« je tulila.
Ostala sem sama in podiral se mi je svet.
Rešil me je njegov oče. Štirinajst dni za tistim, ko sem pozvonila na njihova vrata, me je poklical po telefonu.
»Se lahko dobiva?« me je vprašal.
Zmenila sva se za kraj in uro. Bil je točen. S sabo sem pripeljala Majo. Žalostno se ji je nasmehnil.
»Poslušaj, ni mi vseeno,« je pričel.
»Ne vem, kaj naj storim. Mami mi ne more pomagati. Denarja, da bi si kupila stanovanje nimam,« sem pričela.
»Saj vem, vse si dala Simonu,« je kimal.
»Ste že izvedeli, kje je?« sem vprašala.
Zamišljeno je odkimal.
»Torej ne bom dobila denarja nazaj? Kako je lahko storil kaj takega,« sem spraševala.
»V centru ti bom kupil stanovanje. Lahko boš živela tam. Vse bom uredil, prav,« je pričel.
Počasi sem prikimala. A nisem povsem verjela. Dokler ne bi videla črno na belem, nisem verjela.
Držal je besedo, kupil je stanovanje, ga napisal na moje ime. V sklad je vložil nekaj denarja za še nerojenega otroka.
»Kadar bom lahko, bom nekaj malega nakazal, velja,« mi je dejal.
Objela sem ga, bil je moj rešitelj.
»Ko boš rodila, sporoči, da bom vedel, kaj smo dobili. Včasih pa tudi pripelji mimo, da vidimo prvega vnuka, prav?«
Prikimala sem. Seveda je prav. Spet je posijalo nekaj upanja.
Preselila sem se v stanovanje, ki je bilo dvosobno. Več kot dovolj. Imela sem dnevno sobo s kuhinjo, majhno sobo, kjer naj bi spala jaz in otroško sobo.
Mislim, da je bila mami srečna, da sem končno odšla. Kupila mi je otroško sobo.
»Več ti ne morem dati,« je rekla.
Bila sem ji hvaležna. Dala mi je več, kot dovolj.
Pričelo se je samostojno življenje. Nikogar ni bilo, da bi se lahko oprla nanj. Mami ni imela časa. Počasi sem se pripravljala na rojstvo otroka in pripovedovala Maji, kako bo potem, ko bo prišel dojenček.
»Mami, a tudi ta dojenček ne bo imel atija?« me je spraševala in gledala z velikimi modrimi očmi.
»Bo, ravno tako, kot ga imaš ti, le da dojenčkov ati živi zelo daleč,« sem ji razložila in s težavo zadrževala solze.
Mojca je prišla na svet februarja. Že takoj sem opazila, da je podobna njemu. Pa sem jo vseeno imela rada od prve minute dalje.
V porodnišnico je prišla moja mami. S sabo je pripeljala Majo.
»Saj bo šlo, boš videla,« mi je zagotovila.
»Sedaj že, toda kako bo potem, ko bom morala v službo,« sem spraševala.
»Jaz ju bom pazila,« je rekla in prikimala.
»Boš res?«
»Seveda bom,« je bila odločena.
Leto dni je minilo hitro. Pričela sem hoditi v službo. Mami je obljubo držala in pazila deklici. Mojca očeta ni poznala, je pa zato dedek večkrat prišel naokoli in jima obema vedno kaj prinesel.
»Se je Simon kaj oglasil?« sem ga vedno znova spraševala.
Odkimaval je z glavo: »Najbolje, da pozabiš nanj. Tudi jaz sem se sprijaznil s tem. Plačal sem njegove dolgove in samo upam lahko, da si je uredil pošteno življenje, kjer pač je!«
S časoma sem pozabila nanj, niti nisem imela časa, da bi mislila, kje je in se smilila sama sebi.
No, danes imam sedemindvajset let in sem že popolnoma utrjena samohranilka. A vse večkrat pridejo trenutki, ko si želim bližino nekoga. Ne vem, če bom lahko sama vse življenje. Ljudje smo ustvarjeni tako, da vedno potrebujemo objem.
Z Majo in Mojco večkrat ob nedeljah odidemo v bazen na plavanje. Tam vedno uživata in se sprostita. Lepo je tam. A zadnje čase se mi je dozdevalo, da so povsod le srečne družine. Kamor sem obrnila glavo, povsod so bili otroci, mamica in očka.
Mojca je tekala ob robu bazena in padla. Tla so bila gladka, kar sem jo ves čas svarila. Poškodovala si je ustnico in priteklo je nekaj krvi. Seveda je jokala, kot da bi ji manjkalo pol glave. Stekla sem k njej in jo vzela v naročje. Zaslišala sem močan glas: »Je vse v redu?«