Njena mati (4/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»No, saj, če se bom res odločila za vikendico, te pa obvestim,« mi je rekla na pragu.
»Užaljen bi bil, če bi dala delo komu drugemu! Potrudil se bom in naredil lepo hiško,« sem ji zatrdil.
»No?« je bila Ivana nestrpna čez čas, ko sva peš hodila do mojega doma.
»Kaj?« sem zavlačeval. Vedel sem, kaj jo zanima.
»Ti je všeč?«
»Veš, da mi je. Prijetno mamico imaš,« sem ji rekel in jo objel okrog ramen.
»Ja, Vida je res v redu,« je kimala.
Doma se nisem mogel zadrževati. Slekel sem jo in jo položil na posteljo. Vroče sem jo ljubil in skozi misli se mi je za trenutek nehote naslikal obraz Vide.
Dnevi so tekli dalje, med mano in Ivano se je razvijala trdna ljubezen. Vse bolj sva bila prepričana, da se bo čimprej preselila k meni. Tudi drugače je bila vse več časa pri meni. Odkar sem spoznal Vido, je minilo že skoraj mesec dni.
»Kaj ko bi ta vikend povabila Vido na kosilo?« sem jo nekoč vprašal. Ležala sva v dnevni, zunaj je padal dež, tudi ohladilo se je.
»Mislim, da bi šlo,« je prikimala Ivana.
»Mi boš pomagala kuhati?« sem vprašal.
»Saj znaš bolje od mene,« se je zasmejala.
»To že, toda, če boš ob meni, bom veliko lažje dobil navdih za dobro kosilo,« sem ji povedal in se stisnil k njej.
Vida je imela čas in že takoj naslednjega jutra sem se pričel ukvarjati s tem, kaj naj skuham. Kaj ima rada ženska, kot je ona? Vedel sem, da skrbi za svojo linijo, torej sem moral pripraviti lahek in okusen obrok. Odločil sem se za lignje s paradižnikom v vinski omaki, zraven vsaj dveh vrst solate in dušeni riž.
Moja izbira jedilnika je bila všeč tudi Ivani. In lotila sva se dela. Vida naj bi prišla okrog dvanajste ure.
Ivana je pospravljala po stanovanju, česar sem se sam lotil le v skrajnem primeru, jaz pa sem se popolnoma posvetil kuhanju.
Vida je bila točna. Ko sem jo zagledal, me je prijetno zaščemelo v želodcu. Bila je čudovita. Dolge lase si je spela na vrhu glave, oblečena je bila v dolgo oprijeto krilo, imela je elegantno bluzo in zapeto le toliko gumbov, kolikor je bilo res nujno prijetno. Erotično.
Postregel sem ji s kozarcem vina, nato sem postavil na mizo kosilo.
»Prijetno diši,« je pokimala.
»Beno zna odlično kuhati,« je povedala Ivana.
Sedel sem za mizo in jedli smo.
»Si se že odločila za vikend?« sem jo vprašal.
»Da, res ga bom imela. Lahko bi začel že na pomlad, če imaš čas,« je prikimala odločeno.
»Imam. Ga bom že našel,« sem povedal. Čeprav sem vedel, da bo težko. Dela sem imel čez glavo, sploh pa v pomladnih mesecih. »Če bo potrebno bom delal pa ob nedeljah,« sem dodal.
»Plačala bom,« je rekla.
»O tem bomo že govorili,« sem zamahnil z roko. Nikakor nisem imel namena vzeti denarja od nje. Saj je bila vendar moja bodoča tašča, no, vsaj tako je kazalo.
Vida se je v najini družbi počutila dobro. V to sem bil lahko prepričan, kajti ostala je vse do večera.
»Večkrat se moramo dobiti,« sem predlagal.
»Bomo,« je prijazno pokimala Vida. Tudi Ivana se je strinjala.
Pospremila sva jo do vrat. V slovo se je nasmehnila, se še enkrat zahvalila za kosilo in družbo in odšla.
»Zakaj je sama?« sem kasneje vprašal Ivano, ko sva ležala v postelji.
»Ne vem,« je skomignila z rameni.
»Ni nikoli imela nikogar?« sem bil radoveden.
»Mislim, da je imela nekaj vez, toda Vida je ženska, ki se noče vezati,« mi je povedala.
»Pa ji ni dolgčas?« me je zanimalo.
»Verjemi, najde si zaposlitev,« je zazehala Ivana in zaspala na moji rami. Sam sem še dolgo gledal v zrak. Premišljeval sem o njej, o njeni postavi, o njenih laseh, o njenem nasmehu.
Zima je bila dolga in dolgočasna. Ivana je imela veliko dela za šolo in je k meni prihajala le konec tedna, včasih ji je uspelo izboriti kak dan tudi med tednom.
»Tako malo te vidim,« mi je potožila in me objemala.
»Saj bo kmalu bolje. Še nekaj časa in boš ves čas ob meni. Tudi jaz te pogrešam,« sem ji šepetal.
»Bova imela potem otroka?« je vprašala.
»Že?« sem bil začuden.
»Mene je imela mami pri šestnajstih,« je povedala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preživeti teden dni na invalidskem vozičku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.