Vsekakor je s svojim dejanjem dala vedeti, da ni vedela za njegov zakon, torej je bila krivda le na njegovi strani in Tina se je tega zavedala.
»Poglej ljubica, vse se bova pomenila. Lahko mi vrneš, ne bom jezen,« je pričel.
»Vrnem? Naj te prevaram še jaz in potem bo vse dobro?« je obupano vprašala.
Marko je prikimal, rešitev se mu je zdela pametna.
»In tako naj bi bil najin zakon rešen?« je vprašala skozi solze.
»Ah, daj no, saj ni tako grozno. Boš videla, čez čas se bova temu le še smejala,« je poskušal.
»Marko, prizadel si me,« je še rekla in odšla.
S sklonjeno glavo je šla do garderobe in se preoblekla. Sporočila je, da se slabo počuti in kar najhitreje se je odpeljala proti domu. Proti domu? Ne, to ni bil več njen dom.
Med potjo je razmišljala, kaj naj stori, komu naj zaupa, koga naj vpraša za nasvet. Spomnila se je besed, ki jih je le nekaj trenutkov pred strašnim prizorom povedala starejšemu pacientu. Bi res morala potrkati ob les, da bi potrdila svojo srečo? Mogoče pa je bilo prepozno že tedaj, mogoče.
Hiša je bila k sreči zavita v temo, ko je objokana hitela po stopnicah. Markovi starši so najbrž že spali, tudi sestra je bila v sobi, tako da ni naletela na nikogar. Le kako bi lahko pojasnila, kaj počne doma in zakaj je objokana. Tisti hip ni imela energije komu razlagati, kar se ji je pravkar pripetilo.
V mali kuhinji je prižgala luč in sedla na stol. Brez vsakršne misli je sedela na njem in zrla predse. Bolečina je bila huda, prehuda, da bi ji dovolila priti na plan v tako veliki obliki.
Vstala je in si skuhala vročo čokolado, nato se je na hitro oprhala in v dolgi majici, ki jo je imela za spanje, je sedla na posteljo in srebala čokolado. Kaj sedaj? Kako naprej? Vedela je, da je to najbrž konec. Nikoli več mu ne bi mogla zaupati. Izdal jo je. Ko bi bil vsaj toliko človeški in bi si ljubico poiskal drugje. Ne, on je moral potešiti svoje želje prav službi, kjer nobena stvar ni bila skrita. Tina je vedela, da se bo slej ko prej razvedelo, kje je imel njen mož glavo.
Še na pol polno skodelico s čokolado je v trenutku postavila na nočno omarico in sunkovito vstala. Iz vrha omare je pograbila kovček, pričela je vanj metati svoje stvari. Koliko vsega se je nabralo v teh nekaj letih! Nikoli si ne bi mislila, da bo nekoč spravljala vse, ponavadi je v kovček dajala le oblačila za nekaj dni, ko sta šla na morje, nekoč v toplice, nekoč v gore. Ne! Dovolj, ne bo se mučila s spomini. Marko jih je v trenutku izbrisal. Ne smejo več obstajati, le bolijo, niso več nekaj lepega. Kdo ve, kdaj je bilo zanj prvič? Kdaj je prvič prekršil pravilo in se ljubil z drugo žensko? Najbrž tokrat ni bilo prvič, v to je bila prepričana. Toda, kje je imela oči? Zakaj ni vedela? So vedeli drugi? V mislih je preletela osebje s katerim je delala. Da, stara snažilka se ji je vedno žalostno nasmehnila. Je vedela kaj več? In starejši zdravnik je bil vedno tako prijazen do nje. Ostale sestre so včasih utihnile, ko je prišla v sobico po svojo kavo. So se pogovarjale o Markovih skokih čez plot? Je bila tudi katera izmed njih dolžna njegove pretirane pozornosti?
Ob teh mislih se je vanjo naselil bes. Najraje bi mu izkopala oči. A k sreči ga ni bilo. Vedela je, da ne bo upal priti domov, da jo najbrž niti ne išče. Najbrž je bil prepričan, da bosta zadevo zgladila med rjuhami ali pa, da bo ona naslednjega dne gledala drugače na vse skupaj. No, tokrat se je motil. Še zadnjič se je ozrla po stanovanju. Odločitev, ki jo je sprejela v hipu, jo je navdajala z olajšanjem, upala je, da dela prav. Je bil to beg? Ni vedela, vsekakor pa ni hotela nadaljevati tako lažnega zakona. Raje je sama, sama za vedno.
Ni takoj odšla domov. Sedla je v svoj avto in se počasi peljala proti domačemu kraju, ki je bil oddaljen pol ure stran. Ko je prišla v znani kraj, je bila ura šele nekaj čez polnočjo. Ni hotela vznemirjati staršev ob tej uri. Avto je ustavila na križišču in premišljevala. Čer cesto je na desni strani uzrla osvetljeno nizko stavbo. Tam je bil včasih kegljišče. Slišala pa je, da so pred kratkim vse prenovili, preselili kegljišče in tam naredili restavracijo s hitro hrano, ki je bila odprta štiriindvajset ur na dan. Nikoli ni bila navdušena nad ponavljanjem ameriškega stila, menila je, da tudi ne bi šlo kaj takega. Tisti hip pa je bila za restavracijo hvaležna. Parkirala je avto na skoraj praznem parkirišču in z negotovimi koraki je vstopila. Močna svetloba jo je zbodla v oči. Na hitro se je razgledala po podolgovatem lokalu. Na levi strani je bil dolg šank, na desni strani so bile mize. Za točilno mizo je stal starejši možak z velikim pivskim trebuhom. Ni se zmenil zanjo. Zamišljeno je gledal v postavljene steklenice na steni in počasi srebal pivo in steklenice. Za prvo mizo sta sedela dva moška, bila sta popolnoma zatopljena v pogovor.