Odhajam, zbogom!

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Tam so bili dolgo. Žiga in Jani sta igrala košarko, Helena je pomagala Neji pri igranju na igralih. Bila je zamišljena. Znašla se je v temi. Ni si predstavljala takšnega zakona, niti ni vedela, kdaj se je tako obrnilo. Spominjala se je, kako je bilo, ko se je rodil Žiga, njen prvi otrok. Rudi je bil ponosen nanj. Večkrat ga je peljal z vozičkom. Bilo je lepo. Helena je imela dovolj časa tudi zase in za urejanje stanovanja. Živeli so v majhni hiši, ki sta jo kupila pred poroko. Urejala sta okolico, popravljala notranjost hiše. Potem je na svet prijokal Jani. Ko je bil star leto dni, se je Helena vpisala na fakulteto. Želela je študirati sociologijo. Rudi jo je bodril, ji zagotovil, da ji bo uspelo. Še vedno je imela svoje sanje, še vedno je menila, da bo nekoč imela primerno službo.
Prvi letnik je izdelovala hitro. Potem je zanosila. Nepričakovano, a skupaj sta se z Rudijem odločila, da bosta otroka obdržala.
»Če je dovolj prostora za dva, bo tudi za tretjega,« je dejal Rudi.
Helena se je strinjala, čeprav je nekje v sebi imela strahove. Bo zmogla vse? Bo lahko dobra žena, gospodinja, bo lahko mati trem majhnim otrokom in zraven še študentka?
Rudi je zamenjal službo, ponudili so mu boljšo. Dobil je večjo plačo, nove sodelavce, s katerimi se je dobro razumel. Vse večkrat ga po službi ni bilo domov. Izgovarjal se je na poslovne partnerje, na to, da se delo začne šele po končani službi.
»Nikoli ne bi napredoval, če bi takoj, ko preneham delati prišel domov. V gostilni se sklepajo posli, verjemi,« ji je govoril.
Helena je kimala. Želela mu je uspeh. Ni je zanemarjal. Kadar je le utegnil se je posvetil njej in otrokom. Toda za družino je imel vse manj časa. Pomemben je bil le on, otroci ga niso več zanimali. Živel je le še za službo in za kolege. Helena je počasi dobivala občutek, da ima štiri otroke, da nima moža. Vse breme je bilo na njej. Pustila je študij, se posvečala otrokom, hodila v službo in čakala na boljše dni. A jih ni bilo. Rudi je bil vse več časa z doma. Kadar pa je bil doma, je visel na telefonu ali pa je bil preveč utrujen, da bi bil z njimi. Posedal je pred televizijo in zahteval svoj mir.
Kadar je nastopila kaka težava, je zamahnil z roko: »Naredi tako, kot misliš, da bo prav! Zakaj me obremenjuješ še s tem? Mar ne veš, da imam polno glavo vsega? Vzgajati tri otroke pa res ni noben problem! Kaj bi jaz dal, da bi bil lahko z njimi vsako popoldne. Misliš, da mi je všeč, da se ves dan podim za denarjem?!«
Helena je molčala, pogovarjati se z njim ni bilo več mogoče. Ona je bila za to, da vzgaja otroke in skrbi za stanovanje, on pa je imel svoje življenje.
Prišli so nazaj pred hišo. Žiga in Jani sta ostala zunaj, stekla sta za hišo, kjer sta imela gugalnico. Nejo je Helena odnesla v hišo. Čas je bil za malico in potem popoldansko spanje.
Rudi je bil buden. Sedel je v kuhinji za mizo, listal je časopis in srebal kavo.
»Boš ti pripravil Nejo za spanje, pripraviti moram kosilo,« je rekla.
»Saj veš, da nimam časa,« je bil nejevoljen.
Helena je molčala. Nahranila je Nejo, jo oblekla za spanje in odšla z njo v sobo, kjer jo je še uspavala. Potem je prišla nazaj v kuhinjo in se lotila priprave kosila.
»Samo v mesto skočim,« je povedal Rudi. Odložil je časopis, pustil prazno skodelico kave na mizi in že ga ni bilo več.
Pospravila je za njim, kuhala je kosilo, vmes je dala prat umazana oblačila, zlikala je nekaj suhih, pomedla je po kuhinji.
Ko se je Neja zbudila, ga je klicala na mobilni telefon.
»Kosilo je,« mu je rekla, ko se je oglasil.
»Zakaj me kar naprej motiš? Kar jejte, malo bom zamudil,« je povedal in odložil.
Helena je poklicala sinova in jedli so.
»Kje pa je ati?« je vprašal Jani.
»Kasneje pride,« je mirno odvrnila Helena. Najraje bi na ves glas zakričala, da ima dovolj.
Rudi se je vrnil šele okrog pete ure popoldan.
»Ste mi pustili še kaj kosila?« je sproščeno vprašal.
»Pečenko imaš na štedilniku,« mu je odvrnila Helena. V dnevni se je igrala z Nejo in Janijem. Žiga je risal za mizo.
»Jutri je nedelja. Lahko bi kam šli, ati,« se je oglasil Žiga zamišljeno. Grizljal je barvico in ga gledal.
Rudi se je udaril po čelu: »Joj, ne morem! Z Milanom grem že zjutraj lovit ribe. Veš, Helena, težave ima.«
Helena je molčala, gledala je stran.
Nedelja je bila lepa, sončna. Ko je mala Neja zjutraj prebudila Heleno, je bila Rudijeva stran postelje že prazna. Stisnilo jo je pri srcu. Res je šel. Niti toliko mu niso pomenili, da bi z njimi preživel vsaj en dan v tednu. Ah, saj res! Milan je imel težave!
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.