Pojedli so zajtrk, nato so se odpravili ven. Pred sosednjo hišo se je družina ravno spravljala v karavana.
»Na morje gremo,« je ponosno zaklical sosedov fant Žigu.
Žiga je žalostno pogledal Heleno: »Mami, jaz bi tudi šel na morje!«
A niso šli. Bili so sami, Helena ni imela volje, da bi se sama z tremi otroci odpravljala na izlet. Ostali so doma in čakali, kdaj se bo vrnil Rudi. Prišel je šele zvečer, ko so otroci spali.
Sledil je delovni teden. Rudi je bil bolj malo doma. Prišel je šele okrog šestih zvečer, včasih še kasneje.
Helena je bila ob koncu tedna že povsem brez moči. Čez teden je delala v trgovini, popoldan je pospravljala, se ukvarjala z otroci. Včasih jih je komaj mirila, vzgajala jih je pretežno sama, kar ni bilo lahko.
Bil je petek zvečer, Rudi je prišel domov in se zleknil na kavč. Helena je prisedla zraven njega.
»Pogovoriti se morava,« je rekla.
»Kaj je?« je utrujeno vprašal.
»Sama ne zmorem vsega,« mu je povedala.
»Kaj ne zmoreš? Biti doma? Lepo te prosim, nikar ne utrujaj,« je bil njegov odgovor.
»Rudi ni enostavno skrbeti za tri otroke. Potrebujejo tudi tebe,« je nadaljevala.
»Helena, nimam časa. Vse je na kupu,« je odvrnil.
Ni bilo smisla. Rudi je vztrajal pri svojem, niti se ni nameraval spremeniti ali vsaj zamisliti nad tem, da zanemarja družino. Heleni je počasi postajalo vseeno, bila je brez volje in energije. Misel o tem, da bi nekoč diplomirala, so bile le še bežne in neuresničljive sanje. Za njo ni bilo časa. Imela je polno zaposlitev, ki pa po mnenju njenega moža ni bila težka. Vzgoja in skrb za tri otroke. Počutila se je, kot samohranilka. Njega nikoli ni bilo. Imel je svoje življenje, živel je tako kot nekdaj. In ni imel slabe vesti, bil je prepričan, da je tako prav.
Nekoč je gledala oddajo po televiziji. Otroci so že spali, Rudija še vedno ni bilo. Govorila je o očetih, ki so sami vzgajali otroke.
»Sprva je bilo težko. Nikoli si nisem mislil, da je težko vzgajati. Danes vem, da je ta služba, ki nima odmora zelo zahtevna. Pri vzgoji otroka sta potrebna oba, mož in žena si morata vlivati voljo, da jima uspe. Podpirati morata drug drugega, njune odločitve morajo biti skupne,« je govoril eden od gostov.
»Veliko je družin samo z enim staršem, kar pa je zelo težko. Veliko je tudi družin, kjer eden od staršev gradi kariero, skrb za otroke pa je na drugemu. Velikokrat se človek, ki je stran od otrok, sploh ne zaveda, kako težko je,« je govoril drugi.
Helena se je zamislila. Rudi se tega ni zavedal. Ni vedel, kako je biti ves dan doma in se ukvarjati le z otroci, ni vedel kako je, če tudi za pet minut ne moreš sesti na kavč in za hip zapreti oči. Porodila se ji je ideja. Kruta, neuresničljiva. Toda, če je hotela družino, če je hotela, da imajo njuni otroci tudi očeta, je morala poskusiti.
Bližala se je sobota. Helena je imela vse močnejšo voljo uresničiti to, kar si je zadala. Pred njenim dejanjem, ki naj bi možu odprlo oči, se je pogovorila z otroci.
»Odšla bom k materi. Saj veste, da je moja mami doma na veliki kmetiji dve uri stran od tu,« jim je v petek zvečer razložila.
»In mi gremo s tabo,« je dodal Jani.
»Ne, ostali boste tu. Moja mami me potrebuje in ves dan bom delala. Ne morem vas vzeti s sabo, za vas bo skrbel vaš ati,« je razložila.
»Kako dolgo te ne bo?« je zanimalo Žiga.
»Največ mesec dni, morda se vrnem prej,« je povedala. Ob pogledu na svoje tri otroke, ji je šlo na jok.
»Tako dolgo,« je dodal Žiga žalostno.
»Hitro bo minilo. Ko se vrnem, pa bo vse drugače,« je kimala in jim vlivala voljo.
Otroci so neradi prikimali in sprejeli njeno odločitev, ki pa ni bila lahka. Helena se je podajala na zelo majavo pot. Ni vedela, če ji bo uspelo. Poljubila jih je in jih pokrila za spanje.
»Vsak dan bom mislila na vas. Slišali se bomo po telefonu. Ne pozabite, da vas imam rada bolj kot vse na svetu. Pazita na Nejo,« jim je šepetala.
»Če nas imaš najraje, zakaj potem greš?« je vprašal Žiga.
»Ker vam hočem le dobro,« je dodala in se žalostno nasmehnila. Seveda niso razumeli. Le kako naj bi razumeli to, da mati odhaja, ker si želi drugačno življenje zase in za otroke. A menila je, da je to edini način, da rudi sprevidi, kako je imeti družino in zanjo skrbeti.
Tistega dne je prišel domov šele okrog enajste ure zvečer. Helena še ni spala, a je vseeno imela zaprte oči, ko je legel zraven nje v posteljo. Ni ji bilo do pogovora, zato se je delala, da spi. Kmalu je zaslišala Rudijevo globoko dihanje in rahlo smrčanje.