Odhajam, zbogom!

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Sosed, saj se me ne tiče, toda mislim, da je mala vaša in ne Žigova. Kje pa je Helena? Ona jih nikoli ne bi pustila same z malo. Ne morete zahtevati od otroka, da pazi na otroka,« je zaslišal glas starejšega soseda, ki je bil prisoten prepiru.
Rudi ga je jezno pogledal, nato pa s hitrimi koraki odšel v hišo. Bil je jezen na vse. Toda, sosed je imel prav. Njegova skrb je bila, da pazi na Nejo. Nikogar ni bilo, na katerega bi lahko preložil breme. Sam ga je moral nositi.
Okrog enajste ure je zazvonil telefon. Rudi je upal, da je Helena, da si je premislila in da prihaja nazaj. Planil je k slušalki.
»Zdravi stari! Za danes velja?« je zaslišal glas sodelavca Toneta.
»Kaj?« je vprašal zmedeno.
»Košarka ob dvanajstih,« ga je spomnil sodelavec.
»Ne morem. Ne, ne bo šlo. Helene ni, otroke imam,« je pričel Rudi.
»Ti ne moreš? Kaj takega! Ponavadi si povsod prisoten. No, prav, pa nič,« je odvrnil Tone in odložil.
Rudi je sedel v kuhinji na stol. Bil je jezen. Le kako je lahko naredila kaj takega?! Mar ne ve, da ima on svoje življenje?! Jezno je pogledal Nejo, ki se je igrala na tleh v kuhinji. Otroci so vendar skrb ženske.
Kmalu sta notri prišla tudi sinova.
»Ati, je že kosilo?« je vprašal Jani.
Rudi ga je pogledal: »Kosilo?«
»Da, lačni smo. Radi bi jedli,« je kimal Jani.
»Torej kosilo. Prav. Bom skuhal. Toda, kaj?« se je praskal po glavi in odpiral omare.
»Mami nam pripravi juho in zelenjavo in krompir,« je povedal Žiga.
»No, jaz pa nisem mami. Danes bomo naročili kosilo na dom,« je čez čas sklenil Rudi. Kar pa ni bila slaba ideja, pa še sinova sta bila nad tem navdušena. Poklical je dostavo hrane na dom in naročil kosilo.
Ko mu je dostavljalec pred nos pomolil račun, je začudeno pogledal znesek: »Tako drage so te zadeve?«
»Mami pravi, da nima denarja za dostavo hrane. Da se to počne le v izrednih okoliščinah. Zato tudi kuha sama. Pravi da je bolj varčno in ji ostane kaj denarja in nas lahko pelje na sladoled,« je med kosilom povedal Žiga.
Rudi je zamišljeno kimal in jedel.
Po kosilu je postala Neja slabe volje.
»Kaj ti je?« jo je spraševal Rudi začudeno. »Saj si jedla. Sita si. Previta si. Kaj še hočeš?«
»Zaspana je. Mami jo vedno po kosilu nese spat,« mu je povedal Žiga.
Rudi se je odpravil z malo v spalnico. Toda Neja ni hotela zaspati. Ves čas je kričala in klicala svojo mamico.
»Ni je tu, razumeš?! Mamica je šla!« je besnel Rudi, toda jeza ni pomagala. Neja je le še bolj jokala.
Rudi je bil obupan. Vse mu je uhajalo iz rok. Niti hčere ni mogel potolažiti. Sicer pa, saj jo je komaj poznal. Ni vedel, kaj ji je všeč, kako jo uspavati. Za vse je vedno skrbela Helena. Je res tako težko vzgajati?
Potrudil se je in ponovno poskušal z lepo besedo. Objel je Nejo, jo ujčkal, jo božal po laseh. Celo pesmico ji je zapel. Neja je počasi zapirala svoje očke. Vmes je še nekajkrat zahlipala: »Mami!«
»Saj vem,« je priznal Rudi in jo stisnil k sebi.
Dnevi, ki so sledili, so bili zanj prava mora. Nič mu ni uspevalo tako, kot bi moralo. Stanovanje je bilo v neredu, otroci so zahtevali svoje. Prostega časa ni bilo. Zvečer, ko je uspaval vse tri, je padel izmučeno v naslonjač. Da bi potem še pospravljal, mu niti na kraj pameti ni padlo.
Zjutraj je moral zgodaj vstajati. Čeprav je prvega delavnega dne vstal kar eno uro prej, mu je še vedno zmanjkalo časa. Da je napravil vse tri, jim pripravil zajtrk, je porabil več kot uro. Hiteli so do avta, odpeljal jih je pred šolo in vrtec. Nato pa je odpeljal v službo s skoraj eno urno zamudo.
Počasi se je pričel privajati na povsem novo življenje, na življenje, katerega se mu je uspelo do sedaj izogniti. Sprva je bil jezen na Heleno, čez čas jo je začel pogrešati. Zvečer, ko je sam pospravljal stanovanje, ko je kuhal kosilo, ko je tolažil otroke, da bo mamica kmalu doma, ko je likal perilo, pa se ni hotelo zlikati, ko je dal prat perilo in je s temno nogavico pobarval vse. Takrat jo je pogrešal. Tudi postelja je bila velika, ni se več počutil gospodarja, bil je osamljen. Življenje je postalo resno, polno težav in skrbi. Počasi je pričel razumeti svojo ženo. Videl je, kakšen je bil njen dan zadnjih sedem let. Ob nedeljah si je želel, da bi bila doma, da bi skupaj kam šli. A bil je sam s tremi otroci. In priznal si je, da se je motil. Vzgajati tri otroke, skrbeti za dom in družino, hoditi v službo in povrhu vsega biti nasmejan in miren, ni bilo lahko. Uvidel je, kaj je storil.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.