A sprevidel je, zakaj se je Helena odločila in odšla stran. Vedel je, da ljubi svoje otroke in razumel jo je. Pokazala mu je, da tako naprej ne gre več.
Minili so trije tedni, odkar so bili sami. Odkar je imel Rudi polno dela, ga prijatelji niso več klicali. Nihče ni prišel na obisk, nihče mu ni pomagal. Spoznal je, da si na svetu sam, da edino partner ostane. Edino partner ti v težkih trenutkih stoji ob strani, če ga seveda spoštuješ. Uvidel je, da je zakon tehtnica, ki se nikoli ne sme pretehtati. Partnerja sta si enakovredna v vsem. In spoznal je, da ima zlato ženo, da jo ljubi in pogreša.
Bilo je nedeljsko jutro. Neja je že priskakljala v spalnico in zlezla k Rudiju pod odejo.
»Ati, pila,« mu je rekla in ga pogledala s svojimi velikimi očmi.
Stisnil jo je k sebi, se nasmehnil in prikimal.
Za njima sta prišla v kuhinjo tudi sinova. Rudi je bil tistega jutra še posebno vesel.
»Danes imam za vas presenečenje,« jim je povedal.
»Kaj? A sladoled? Gremo na morje? Kaj?« sta kričala fanta.
»Ne, nekaj veliko boljšega. Iskat gremo vašo mamico,« je povedal.
Sledilo je veselje in kričanje, celo Neja je vedela, da sledi nekaj lepega. Ploskala je z rokami in se smejala.
Tokrat so bili v rekordnem času v avtu in pripravljeni na pot. Rudi je bil na trnih. Preden je speljal, se je nasmehnil sam sebi. Le kakšen idiot sem bil? Če bi jo spoštoval, če bi bil pameten in če bi vedel, kaj mi pomeni, bi jo šel iskat še isti dan, ko je odšla. Ni bil več jezen nanjo, bil ji je hvaležen, da mu je znala pokazati še drugo plat življenja, pred katerim je zatiskal oči. Bila je močna ženska in vedel je, da korak, ki ga je storila ni bil lahek. Zapustiti tri otroke in oditi ni lahko. A Heleni ni bilo vseeno. Želela si je le družino, popolno družino.
Po dveh urah vožnje so pripeljali pred malo kmetijo. Helena je avto opazila iz kuhinje. Pripravljala je čaj zase in za mamo. Vztrepetala je. Pričela se je tresti. Ni vedela, kaj naj. Toda, ko so se odprla vrata avtomobila in sta iz njega stopila Jani in Žiga, se je pognala v tek. Tekla je ven iz hiše, padla na kolena in ju objela.
»Moja sinčka, moja zlatnika,« je hlipala in ju objemala.
Rudi je odpel Nejo in z njo v naročju stopil pred Heleno. Vstala je in objela malo. Nato je za hip pogledala njega.
»Pogrešal sem te,« ji je povedal.
Helena je molčala.
»Oprosti, Helena. Ljubim te,« je dodal.
Še vedno je bila tiho.
»Priznam, bil sem bedak. Sedaj bo drugače, verjemi. Dala si mi dobro lekcijo,« je povedal in jo prijel za roko.
»Pogrešala sem vas, vse štiri,« je prikimala in se stisnila k njemu.
Res je bilo drugače. Rudi je spoznal svoje otroke, jih vzljubil in vsak dan komaj čakal, da jih vidi, da jih objame, da svoj čas posveti njim. S Heleno sta se ponovno zbližala. Hodili so na izlete, zvečer sta večkrat bedela v postelji in se pogovarjala. Bilo je lepo, bilo je tako, kot mora biti v vsaki družini.