Pekoča ljubezen (3/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Zanimalo jo je, kje delam, koliko sem star, kje živim. Ugotovila sva, da je leto dni starejša od mene.
»Kar pa ni nič takega,« je rekla in zamahnila z roko.
Četudi bi bila deset let starejša, me ne bi motilo. Tega ji seveda nisem povedal.
Vreme je bilo čudovito, oba sva imela čas in tako lepo se nisem počutil že dolgo ne. Ida je bila zgovorna, prijazna, brez kančka treme. Bila je naravna, taka, kot je bila in bila mi je zelo všeč. Bila je samozavestna, vedela, je kaj hoče, kaj si želi.
Šele, ko je padel mrak, sva se poslovila.
»Se bova še videla,« sem jo vprašal, ko sem jo pospremil do njenega avta.
»Lucijan, bila bi zelo vesela,« je prikimala.
»Potem te lahko še pokličem,« sem veselo rekel.
Prikimala je in dodala: »Lahko me tudi poljubiš.«
Sklonil sem se k njej in jo rahlo poljubil na usta. Objela me je, se nasmehnila in mi vrnila dolg poljub.
»Nocoj pa sanjaj o meni,« mi je še zašepetala in sedla v avto.
Stal sem kot vkopan, dokler ni izginila med gostim prometom. Potem sem se kot mesečnik odpravil proti domu. Hodil sem skoraj uro in šele doma sem se spomnil, da sem se v park pripeljal z avtom.
Tisto noč sem sanjal o njej, si želel, da bi bila ob meni v moji postelji. Kaj takega se mi ni še nikoli pripetilo. Da bi se jaz na vrat na nos zaljubil?! Nikoli. A zgodilo se je ravno to. Ida je bila čarobna ženska, v hipu je začarala moje srce.
Naslednjega dne sem jo poklical, ko sem ob četrti uri prišel iz službe domov.
»Lucijan, lepo te je slišati,« mi je zašepetala.
»Tudi tebe. Pogrešam te,« sem ji priznal.
»Res? Močno?« je spraševala.
»Močno,« sem pritrdil.
»Potem boš vsekakor sprejel vabilo na večerjo,« je dodala.
Zaigralo mi je srce. Le kako naj bi rekel ne.
»Ob sedmi uri pri meni doma,« je še dodala. Povedala mi je svoj naslov in se poslovila.
Šele, ko sem odložil slušalko, sem se pričel zavedati, da me je povabila na svoj dom. Le jaz in ona v njenem domu. Postal sem nervozen. Bo želela, naj prespim? Bo želela kaj več od poljuba?
Dan se je počasi prevesil v večer, ko sem stopal proti njenemu stanovanju. Avto sem parkiral na velikem parkirišču nekaj metrov stran. Upal sem, da si bom tokrat zapomnil, da sem prišel z avtom!
V rokah sem nesel velik šopek rumenih vrtnic, si popravljal frizuro. Ida je stanovala v velikem novem bloku. Med naslovi sem poiskal njeno ime in pozvonil.
»Lucijan, si ti,« sem zaslišal. Pritrdil sem in odprla mi je vrata.
Odpravil sem se do tretjega nadstropja, čakal me je pri vratih, lepa, zapeljiva, oblečena v dolgo rdečo obleko, brezhibno naličena, samozavestna in omamna.
Izročil sem ji šopek rož in dobil strasten poljub v zameno. Potem sem vstopil in se razgledal po stanovanju. Bilo je majhno, toda čudovito opremljeno, brezhibno čisto.
»Lepo imaš,« sem pohvalil.
Prikimala je in mi izročila kozarec pijače.
»Večerja bo vsak hip,« je rekla in odšla za štedilnik.
Sedel sem za mizo, ki je bila pogrnjena za dva. Ida je prinesla večerjo. Dišalo je čudovito, očitno je znala dobro kuhati, kar sem kasneje, ko sem jedel, lahko le še potrdil.
»Potrudila si se, čudovito je,« sem jo pohvalil.
»Hvala,« se je sramežljivo nasmehnila in zrla v moje oči.
Najin zmenek se je zavlekle v jutro. Ida ni hotela, da odidem, zato sem ostal. Izpolnila mi je sanje. Prespal sem pri njej in vso noč sem jo objemal in žarel od sreče.
Zjutraj sva pila kavo, nato sva se strastno poljubljala in odpeljala vsak v svojo službo.
Že po nekaj dneh si življenja brez nje nisem znal več predstavljati. Skupaj sva bila vsako popoldne in vsako noč. Enkrat pri njej, enkrat pri meni. Bilo nama je lepo. Z nikomer je nisem hotel deliti, tokrat ni nihče vedel, da imam ljubezen.
Prej sem vedno na dolgo in široko razlagal sodelavcem in svojemu najboljšemu prijatelju o svojih posteljnih podvigih, tokrat pa sem molčal skoraj mesec dni.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Dobro je poznati svoje meje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Mačja koža

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.