V hipu me je potolažila: »Lucijan, kaj pa je mesec dni?! Pred nama je še vse življenje. Zdržala bova, najina ljubezen bo le še močnejša. Vsak dan se bova slišala po telefonu, pisala ti bom pismo.«
Bilo mi je lažje pri srcu. Ida je razumela in se na moj odhod dobro pripravila.
Ko sem odhajal s polno potovalko, me je spremljala. Na letališču sem jo še zadnjič močno poljubil, nato pa odšel. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl, da si je obrisala solzo. Zabolelo me je v želodcu. Oh, ko bi vsaj imel toliko dela, da bi čas hitreje mineval!
Takoj, ko sem se nastanil, sem jo poklical po telefonu.
»Srček, šele nekaj ur je, jaz pa te tako močno pogrešam. Misli name in odštevaj dneve,« je hlipala v telefon.
Bilo mi je nekoliko lažje, ko sem začutil, kako močno me pogreša tudi ona. Skupaj bova zmogla in prebrodila ločitev. Potem bo res še lepše.
K sreči sem imel dela v tujini še čez glavo. Zjutraj sem zgodaj vstajal, pojedel obilen zajtrk, nato pa sem se v hotel vračal šele pozno popoldne. Če ne bi tako močno pogrešal svojo Ido, bi lahko rekel, da sem se imel zelo dobro.
Vsak dan sva se slišala po telefonu in vsak dan mi je zatrdila, da me močno pogreša. Nekajkrat sem govoril tudi s Simonom in ta mi je zatrdil, da je doma vse v najlepšem redu, da včasih sreča Ido in da ona govori le o meni.
Dnevi so se iztekali in prišel je čas odhoda domov. Nazaj v naročje moji ljubljeni. Tistega dne sem bil najsrečnejši človek pod soncem. Ves dan sem se smehljal in s težavo čakal na moj let. Za Ido sem kupil čudovito spodnje perilo, najdražji parfum in kar je bilo najvažnejše, zlat prstan. Da, v tujini sem vse dobro premislil in sklenil, da je to to in da drugače ne sme biti. Nameraval sem jo zaprositi za roko. Sicer sva se res poznala le nekaj mesecev, a verjel sem, da sva si usojena. Druge ženske si ne bi želel. Ida je bila tista prava. Hrepenel sem po njej.
Pričakal me je na letališču in mi stekla v objem. Zajokala je, ko sem jo stisnil k sebi.
»Lucijan,« je izjavila in jokala.
»Ljubica, saj sem tu. Nazaj sem,« sem jo tolažil in jo poljubljal.
»Tako hudo mi je,« je rekla in še kar jokala.
Moram priznati, da mi je kar godilo, ko sem videl, kako močno me je pogrešala.
Odpeljala sva se v moje stanovanje. Bilo je lepo pospravljeno, vse na svojem mestu. Ta čas, ko me ni bilo, je zanj skrbela Ida.
»Skuhala sem nama večerjo,« je rekla in se nasmehnila.
»Nisem lačen,« sem ji dejal in se stisnil k njej. Rahlo me je odrinila.
»Lucijan, ne zdaj,« je rekla in pogledala stran. Nisem razumel, a ostal sem tiho. Vse te dni sem si želel le, da bi se divje ljubila in bil sem prepričan, da tudi ona hoče to. No, mogoče je imela tiste dni.
Večer je minil prijetno kljub temu, da se nisva ljubila. Vso noč se je stiskala k meni, me objemala, kakor da bi se bala, da bom pobegnil.
Dnevi, ki so sledili, so bili isti. Ni me pustila blizu, ni si želela ljubljenja, kar me je pričelo skrbeti.
Potem je sledilo še nekaj hujšega. Ko sem jo poklical, ni imela časa. Ves čas je imela sestanke, potem jo je bolela glava, potem se jo je lotevala gripa in želela je biti sama. Najini zmenki so bili vse redkejši.
Po nekaj tednih, mi je bilo vsega dovolj in nenapovedano sem pozvonil na zvonec.
»Ida, spusti me naprej,« sem rekel, ko sem zaslišal njen glas.
Odprla mi je vrata in stekel sem do njenega stanovanja. Pričakala me je s solznimi očmi.
»Ida, tako naprej ne gre več. Povej, kaj je narobe. Odkar sem se vrnil iz tujine, je vse drugače, vse je obrnjeno na glavo,« sem pričel.
»Ne bi smel iti. Ne bi me smel pustiti same,« je zaihtela.
»Ne razumem, Ida,« sem presenečeno dejal.
»Lucijan, bolje, da ne prihajaš več,« je rekla.
Obstal sem kot vkopan. Bolje, da ne prihajam več. Ida, moja ljubezen, tista, za katero sem kupil prstan in čakal na pravi trenutek, da ji ga dam in jo zaprosim za roko.
»Lucijan, naredila sem napako. Prosim, nikar ne vrtaj vame. Le ubogaj me in pojdi. Pusti me pri miru,« je še rekla in zaprla vrata.
Stal sem pred njenimi vrati in nisem mogel verjeti, da se vse to res dogaja. Ne, ne bom obupal! Potolkel sem po vratih in čakal. Ni prišla. Spet sem potolkel po vratih in klical njeno ime, vse dokler se me ni usmilila in odprla vrata.
»Ne, ne sprejmem tega! Ne moreš me odsloviti brez pojasnila. Povej, da me ne ljubiš več in odšel bom. Nikakor pa se ne morem zadovoljiti s tišino,« sem ji povedal.
»Prav, Lucijan, povedala ti bom, čeprav me je strah tvoje reakcije,« je rahlo prikimala.