Poletna ljubezen

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Iz avta sem vzela le najnujnejše stvari. Razpakirati sem imela namen, ko bo mali spal. Nisem ga mogla kar pustiti samega. Takoj bi mi ušel na sprehod.
Posedla sem ga v mali voziček, ki sva ga pripeljala s sabo in odšla na sprehod po obali. Glede na to, da je bil šele začetek julija, je bilo kar veliko kopalcev. Ogledovala sva si obalo in bila sem prijetno presenečena. Sence je bilo dovolj, mali kamenčki, ki jih je božalo morje, bodo pravi raj za malega. Najbrž bo zaposlen ves dan!
Maja je morski zrak kmalu utrudil in zaspal je. Izkoristila sem njegov počitek, zapeljala sem ga na teraso in odšla po stvari v avto. Nisva imela veliko prtljage. Največ je bilo stvari za malega. Vzela sem tudi nekaj hrane za prvi dan, da nisva takoj iskala trgovine. Zvečer, ko bova šla na sprehod, bo dovolj časa, da raziščeva okolico.
Maj se je prebudil po dobri uri spanja. Začudeno je opazoval okolico, ko pa me je zagledal, se je nasmehnil.
»Pravi čas si se prebudil. Imela bova kosilo,« sem mu povedala.
S sabo sem prinesla posodo z golažem, skuhala sem špagete in kosilo je bilo pripravljeno. Bila sem zelo lačna, prav tako Maj. Vse sva postrgala.
»Greva plavat,« sem ga vprašala.
Navdušeno me je pogledal. Seveda me je razumel. Rad je čofotal v vodi.
Le nekaj metrov nižje sva odšla in imela svoj kos obale le zase. S sabo sva vzela lopatko, grabljice in ostale nujne pripomočke za malega. Sprva se je morja bal. Namočil je le nogice, kaj kmalu pa je postal pravi junak in veselo je čofotal po morju. Ni se bal vode, le, ko mu je prišla v usta, se je nakremžil in me začudeno pogledal. Ves čas sem se mu morala smejati.
Popoldan je švignil mimo naju in odpravila sva se nazaj. Maj bi seveda še kar ostal in čofotal.
»Jutri, jutri bo nov dan,« sem mu govorila.
V hiški sem ga oprhala, oblekla. Ko se je zamotil z igračami, sem uredila še sebe in pripravljena sva bila za najin prvi sprehod po čudovitem morskem kraju. Bila sem vesela, da me je sestra pregovorila. Bilo je res enkratno. Vedela sem, da bova teh nekaj dni dobro izkoristila in oba uživala. Premišljevala sem celo, da bi konec poletja preko službe vzela še teden dni oddiha. Če bo ta teden, ki je bil pred nama potekal tako, kot mora, zagotovo!
Najprej sva se odpravila raziskovat obalo. Časa sva imela dovolj. Ura je bila šest popoldan, Maj je odhajal v posteljo okrog osme ure. Ni bil še utrujen, sedel je v vozičku in z zanimanjem opazoval okoliš.
Odšla sva levo od najine hiške. Ob obali se je vila mala steza in odšla sva po njej. Bila sem radovedna, kaj je na tisti strani. Vedela sem, da je mesto na drugi strani. Mogoče bom odkrila kak res posebno lep kotiček za kopanje. Nekaj, kjer bi Maj še posebej užival.
Imela sem prav, kmalu sva naletela na čudovit košček obale. Zalivček je bil kot nalašč za malega. Pa še daleč od najine hiške ni bil.
»Jutri prideva sem,« sem mu veselo rekla. Upala sem, da zalivček ni bil zaseden, da bova sama uživala ob morju.
Naprej nisva več raziskovala. Obrnila sem voziček in odpravila sva se proti mestu.
Malo mestece ob morju je bilo polno turistov. Nekateri so posedali po lokalih in se hladili z osvežilnimi pijačami, drugi so se sprehajali ob obali.
Na pomolu je deček lovil ribe. Zraven njega je stal moški, najbrž njegov oče. Za hip sem se ustavila in ju opazovala. Stisnilo me je pri srcu. Bo moj Maj imel kdaj tako srečo? Bo v najino življenje sploh kdaj prikorakal kdo? Nekdo, ki mu bo dajal ljubezen očeta?
Maj je postal utrujen, obrnila sva se in odšla nazaj v najino hiško.
Prebudila sva se v lepo sončno jutro. Tišina, spokojna tišina, ki jo je sem ter tja prekinil glas galeba.
Pozajtrkovala sva, nato sem pripravila vse potrebno za na plažo in odšla sva proti najinemu kotičku, ki sva ga odkrila prejšnji večer. Na moje veliko veselje, je sameval.
»Ha, čaka le na naju,« sem veselo vzkliknila. Raztovorila sem stvari, ki sva jih prinesla s sabo in z malim odkorakala proti vodi. Res je bilo lepo. Bila sva sama in uživala sva. Maj je čofotal po vodi in se smejal.
»Dober dan,« sem nenadoma zaslišala za svojim hrbtom. Ozrla sem se nazaj in zagledala sem moškega, ki naju je nekoliko resno gledal.
»Dober dan,« sem odgovorila nazaj. Le kaj hoče?
»Vidim, da se imata zelo lepo,« je nadaljeval.
Prikimala sem in gledala stran.
»Nista opazila table,« je resno vprašal.
»Table? Kakšne table,« sem bila začudena.
»Nekaj metrov stran ob stezi je tabla. Na njej jasno piše, da je to zasebna plaža,« mi je povedal.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.