Dan je prehitro minil. Teo nama je zapolnil vsako minuto. Lepo je bilo v njegovi bližini in želela sem si, da se dan ne bi nikoli končal.
A pred nami je bil še večer. Večer pri njemu doma.
Poslovila sva se.
»Čez eno uro pri meni. Bo šlo,« je vprašal Teo, ko smo pospravili stvari.
Prikimala sem.
»Pot pa najbrž poznata,« se je namuznil.
»Poznava,« sem se zasmejala.
Odšla sva proti hiški. Ves čas sem tuhtala, kaj naj oblečem. Zakaj nisem prinesla s sabo kaj lepega?! Ah, kje pa sem si mislila, da bom spoznala tako prijetnega moškega.
Najprej sem uredila Maja, nato sem še sama stopila pod tuš. V teh nekaj dneh, sem pridobila že malce barve, ki me je polepšala. Stopila sem pred veliko ogledalo, ki je bilo v kopalnici. S postavo sem bila zadovoljna. Maj je sicer pustil svoj pečat, a uspelo mi je shujšati na želene kilograme.
Stopila sem pred omaro, kjer sva imela oblačila. Tri police so bile od malega, ena moja. Ah, le kaj naj izberem. Odločila sem se za bele hlače, ki so lepo poudarile mojo postavo in modro majčko z izrezom na hrbtu.
Odpravila sva se proti Teovi hiši. Že nekaj metrov pred hišo naju je pozdravil omamni vonj. Teo je bil očitno zelo dober kuhar. Dišalo je po morski hrani.
Stopila sem do hiške, Maj jo je opazoval iz vozička.
Teo naju je očitno opazil, prišel je na vhod in naju pozdravil.
»Točna sta! Večerja bo vsak hip. Če vama je prav, bi jedli zunaj,« je dejal.
Prikimala sem in odpravili smo se na teraso. Opazila sem lepo pogrnjeno mizo, dva kozarca za vino, tri krožnike. Imel je celo male vilice in žlico za Maja.
»Sedita, opazujta čudovit razgled, takoj pridem,« je dejal in izginil v hišo.
Sedla sem in opazovala morje. Iz terase se je lepo videlo širno morje.
Teo se je vrnil s steklenico rdečega vina.
»Bi kozarček,« je vprašal.
Prikimala sem in nalil nama je.
Nazdravila sva in naredila sem požirek. Bila sem na trnih. Vsa sem trepetala. V zraku je bilo nekaj. Nekaj lepega, čutila sem.
»Večerja je pripravljena,« je dejal in odšel. Kmalu se je vrnil z jušnikom.
»Nisem preveč začinil juhe, da bo Maj lahko jedel z nama,« je povedal.
Zadišalo je po pravi ribji juhi. Maj je z velikim tekom jedel.
»Naj se najprej naje najbolj lačen fant, potem bova v miru jedla midva,« se je nasmehnil Teo.
Maj je izpraznil kar dve skodelici juhe, nato mu je Teo prinesel glavno jed.
»Za malega sem pripravil prav posebno ribo. Ni koščic, tako da mu lahko brez skrbi daš,« mi je razložil.
»Skuhal si večerjo posebej zanj,« sem bila presenečena.
»Seveda! Povabil sem oba, mar ne,« mi je povedal.
Oh, saj ne more biti res! Prelepo je bilo.
Ko je maj pojedel, mu je Teo na terasi razgrnil odejo, nanj je prinesel nekaj igrač.
»Tudi igrače imaš,« sem bila začudena.
»Da. Vsako poletje me obišče sestra s svojo družino. Igrače sem kupil za njeni dve hčeri,« mi je razložil.
Maj se je zamotil z igračami, midva pa sva lahko v miru uživala ob dobri hrani. Teo se je resnično potrudil.
»Priznati moram, da kuhaš bolje od mene,« sem ga pohvalila.
»Rad imam morsko hrano in rad jo pripravljam sam. V restavracije ne hodim, menim, da je najbolje pripravljena doma,« je povedal.
Imeli smo se res čudovito. Po večerji naju je Teo peljal na lep sprehod. Pokazal nama je svoj sadovnjak, del obale, ki je bil turistom neznan.
»Tukaj se včasih kopam. Sem še ni zašel noben turist in lahko uživam v tišini,« je povedal Teo, ko smo stali ob peščenem zalivčku.
»Si že dolgo sam,« sem si drznila vprašati.
»Da. Pred leti sem se preselil sem. Prej sem živel v mestu. Imel sem službo direktorja v mali firmi. Delo me je utesnjevalo, prav tako zahtevna zaročenka. Nekoč sem sklenil, da imam takega življenja dovolj in čez noč sem odšel. Brez slovesa, brez besed. Najbrž me niso dolgo pogrešali,« se je razgovoril.