Poletna ljubezen

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»In s čim se preživljaš sedaj,« me je zanimalo. Od zraka se žal ne da živeti.
»Prevajam. Imam nekaj firm, za katere lahko delam od doma. Zaslužim dovolj, da lahko lepo živim in da imam dovolj časa zase. Delam največkrat ponoči. Zato tudi vstajam bolj kasno,« je povedal.
»Zanimivo in zavidljivo življenje imaš. Jaz pa sem ena tistih, ki je vezana na firmo in na ritem mesta,« sem rekla.
»Samo, če sama želiš tako. življenje je kratko, splača se ga obrniti tako, kot ti ustreza,« je dodal.
Strinjala sem se z njim. Ampak, ko bi bilo vsaj tako enostavno, kot je videl on. Misliti sem morala tudi na Maja. Preživljati sem morala tudi njega.
Večerilo se je, ko smo prispeli nazaj do njegove hiše.
»Odpraviti se bova morala. Maj je utrujen,« sem rekla.
»Pospremil vaju bom,« se je ponudil in prikimala sem.
Maj je zaspal že v vozičku na poti do najine počitniške hiške. Ko smo prispeli, sem ga preložila v posteljo in mirno je spal naprej. Teo je sedel na terasi. Ponudila sem mu limonado.
»Vina žal nimam,« sem rekla.
»Limonada bo v redu,« je prikimal.
Sedla sem nasproti njega. Nekaj časa sva se molče gledala.
»Počasi bom šel proti domu,« je prekinil tišino.
Nisem želela, da se že poslovi: »Ostani še malo.«
»Nočem te zadrževati,« je dejal.
»Saj me ne.«
Opazoval me je, nato se je nasmehnil, počasi sklonil proti meni in me nežno poljubil na usta. Vztrepetala sem. Zadrževala sem dih in čakala.
»Naj ostanem?«
Prikimala sem. Želela sem, da ostane, da je noč najina.
Dolgo sem bila sama in moje telo je hrepenelo po njem. Vso noč nisva zatisnila očesa. Bilo je čudovito, nebeško. Spet sem bila srečna. Pa četudi samo za eno noč. Spet sem bila ljubljena.
»Kje je Majev oče,« me je vprašal.
Povedala sem mu in brez besed me je poslušal.
»Ne morem verjeti. Zapustil je tako čudovito ženo, tako ljubkega sina,« je govoril.
A tisti hip sem bila vesela, da se je obrnilo tako. Če bi bila z njim, ne bi spoznala Tea.
Proti jutru sva zaspala, prebudil naju je Maj s svojim čebljanjem.
»Jaz ga bom dvignil,« je dejal Teo in skočil pokonci.
Maj ga je začudeno gledal, nato se mu je nasmehnil. Teo ga je prinesel k nama v posteljo. Tisti hip smo bili prava družina. A kaj, ko je bilo pred nama le še nekaj dni. Zamislila sem se.
»Janja, ne bodi žalostna,« mi je dejal Teo. Najbrž je vedel, kaj premišljujem.
»Uživaj v trenutku, ki je. Kaj bo, naj ostane skrivnost in izziv,« je dejal.
»Ko bi bilo tako preprosto,« sem rekla tiho.
Teh nekaj dni, ki so še bili pred nami, so z brzino drveli mimo nas. Ves čas smo bili skupaj. S Teom sva bila zaljubljena. Čez dan se je ukvarjal z Majem, zvečer se je posvetil meni. Dolgo v noč sva se pogovarjala, spoznavala drug drugega. In iz dneva v dan, mi je bil bolj všeč.
»Pojdi z nama,« sem mu rekla zadnji večer najinega dopusta.
»Ostanita,« mi je odgovoril.
»Kaj pa služba? Domači kraj,« sem rekla žalostno.
»Ne morem zapustiti morja,« je povedal.
Tisti večer je bil še posebno lep. Uživala sva še zadnje trenutke. Nisem želela zaspati, ko sva ležala na postelji. Nisem se želela prebuditi v jutro odhoda. Ko bi lahko ustavila čas…
Prebudil me je Maj. Pogledala sem okoli sebe. Tea ni bilo. Na blazini je bil list papirja. S tresočo roko sem ga prebrala: Ne maram slovesa. Janja, veš, kje me najdeš. Ostanita. Daj priložnost najini ljubezni. Teo.
Oči so mi napolnile solze. Sem res sebična, ker odhajam? Bom Maju vzela nekoga, ki mu želi biti oče? Ampak ne morem. Ne morem ostati.
Pozajtrkovala sva v tišini. Tudi mali je čutil, da je nekaj narobe, tistega dopoldneva je bil neverjetno tiho.
Pospravila sem najine stvari, se še zadnjič ozrla proti morju, nato pa sedla v avto in se odpeljala.
Ko sem vstopila v stanovanje, so se mi ulile solze. Nisem se mogla več zadrževati. Bilo mi je hudo, ker me Maj videl, toda nisem si mogla pomagati, bilo mi je hudo.
Le s težavo sem se prebila skozi preostanek dneva. Zvečer sem Maja dala spat, nato sem si natočila penečo kopel in ležala v njej dobro uro. Pogrešala sem ga. življenje brez Tea je bilo pusto, prazno. Ničesar se nisem veselila.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.