Poletna ljubezen (7/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Tistega večera sem nameravala zgodaj v posteljo, pa je pozvonilo pri vratih.
Bila je Irma.
»No, kako je bilo? Govori! Sta uživala? Ti je žal, da sta šla,« me je zasula z vprašanji.
Namesto odgovora sem pričela jokati.
»Janja, kaj se je zgodilo? Zakaj vendar jočeš? Govori,« se je prestrašila sestra.
»Teo,« mi je uspelo izjaviti skozi solze.
Irma je takoj vedela, koliko je ura.
»Torej sta…« je pazljivo vprašala.
Prikimala sem. »Da, sva! Ljubim ga,« sem zahlipala.
Pokrila si je usta z dlanjo in kriknila: »Saj to je vendar čudovito! Zakaj jočeš! Našla si ljubezen. Njega, ki je res popoln moški! Če ne bi bila poročena, garantiram ti, da bi se zagrebla zanj!«
»Kaj je lahko čudovito? To, da sva se morala posloviti? To, da sem prišla nazaj,« sem ihtela.
»Počakaj malo, tukaj pa res ni težav. Te kaj veže na to mesto? Kje piše, da moraš do konca svojega življenja biti tu,« je rekla odločno.
»Ni tako preprosto,« sem pričela.
»Da ni? Seveda je! Punca, pamet v roke, steci k sreči,« je rekla.
Ostala je pri meni do druge ure zjutraj. In prepričala me je. Dala mi je vedeti, da se nimam česa bati. Ničesar ne morem izgubiti, le dobil lahko. Veliko.
Naslednjega jutra sem zgodaj vstala. Čeprav sem zelo malo spala, nisem bila utrujena. Imela sem polno dela. toliko stvari je bilo in želela sem jih urediti še istega dne. Maja sem peljala k sestri. Z veseljem ga je pazila. Bila je srečna zame.
Četrtega dne, odkar sem prišla iz morja, sem se zjutraj natovorjena odpeljala. Maj je veselo čebljal v sedežu. Bil je vesel, ker sem bila srečna jaz. Otroci čutijo srečo.
»Še malo, pa bova….doma. Da, doma,« sem mu rekla, ko sva se peljala najini sreči naproti.
Parkirala sem nekaj metrov stran. Vzela Maja v naročje in s hitrimi koraki odšla.
Teo je bil v sadovnjaku. Ogledoval si je drevje. Obrnil se je. Najbrž naju je začutil. Za hip je obstal, nato pa stekel proti nama.
»Janja, Maj,« je zaklical.
»Prišla sva, tukaj sva,« sem rekla.
Objeli smo se.
»Torej ostaneta,« me je vprašal. Imel je solzne oči.
»Ostaneva. Ostaneva za vedno,« sem prikimala.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.