Tistega večera sem nameravala zgodaj v posteljo, pa je pozvonilo pri vratih.
Bila je Irma.
»No, kako je bilo? Govori! Sta uživala? Ti je žal, da sta šla,« me je zasula z vprašanji.
Namesto odgovora sem pričela jokati.
»Janja, kaj se je zgodilo? Zakaj vendar jočeš? Govori,« se je prestrašila sestra.
»Teo,« mi je uspelo izjaviti skozi solze.
Irma je takoj vedela, koliko je ura.
»Torej sta…« je pazljivo vprašala.
Prikimala sem. »Da, sva! Ljubim ga,« sem zahlipala.
Pokrila si je usta z dlanjo in kriknila: »Saj to je vendar čudovito! Zakaj jočeš! Našla si ljubezen. Njega, ki je res popoln moški! Če ne bi bila poročena, garantiram ti, da bi se zagrebla zanj!«
»Kaj je lahko čudovito? To, da sva se morala posloviti? To, da sem prišla nazaj,« sem ihtela.
»Počakaj malo, tukaj pa res ni težav. Te kaj veže na to mesto? Kje piše, da moraš do konca svojega življenja biti tu,« je rekla odločno.
»Ni tako preprosto,« sem pričela.
»Da ni? Seveda je! Punca, pamet v roke, steci k sreči,« je rekla.
Ostala je pri meni do druge ure zjutraj. In prepričala me je. Dala mi je vedeti, da se nimam česa bati. Ničesar ne morem izgubiti, le dobil lahko. Veliko.
Naslednjega jutra sem zgodaj vstala. Čeprav sem zelo malo spala, nisem bila utrujena. Imela sem polno dela. toliko stvari je bilo in želela sem jih urediti še istega dne. Maja sem peljala k sestri. Z veseljem ga je pazila. Bila je srečna zame.
Četrtega dne, odkar sem prišla iz morja, sem se zjutraj natovorjena odpeljala. Maj je veselo čebljal v sedežu. Bil je vesel, ker sem bila srečna jaz. Otroci čutijo srečo.
»Še malo, pa bova….doma. Da, doma,« sem mu rekla, ko sva se peljala najini sreči naproti.
Parkirala sem nekaj metrov stran. Vzela Maja v naročje in s hitrimi koraki odšla.
Teo je bil v sadovnjaku. Ogledoval si je drevje. Obrnil se je. Najbrž naju je začutil. Za hip je obstal, nato pa stekel proti nama.
»Janja, Maj,« je zaklical.
»Prišla sva, tukaj sva,« sem rekla.
Objeli smo se.
»Torej ostaneta,« me je vprašal. Imel je solzne oči.
»Ostaneva. Ostaneva za vedno,« sem prikimala.