»Ne, rada bi mu podarila nekaj posebnega,« sem odkimala.
»Potem mu kupi vikend paket v toplicah,« je rekla.
»Ne morem si privoščiti česa takega,« sem odkimala.
»Saj bosta najbrž darilo kupovala skupaj z Mihom. Delita si stroške, če pa boš pametna, naj vse plača on,« se je smejala Mojca. Njej je bila vsaka skrb glede tega nepomembna.
Res sem kasneje Mihu omenila idejo za darilo. Bilo mu je všeč.
»Mislim, da bi oče užival v toplicah. Toda paket mora vsekakor biti za dve osebi, drugače bo imela mami nos do tal,« je povedal.
Prav, bova pa dala nekaj več denarja.
Čeprav je Miha vztrajal, da bo vse stroške kril on, nisem hotela niti slišati o tem. Dala sem mu polovico denarja, čeprav sem se zelo težko ločila od njega. Toda za prilizovanje ni bilo škoda nič. Morala sem ugajati!
»Si predstavljaš? Ves konec tedna bova imela našo hišo le zase. Tako bo, kot če bi živela skupaj,« je sanjal Miha.
Sobota zvečer. Nekaj minut do sedme ure, je pred vrati že čakal Miha. Bila sem nervozna. Dvakrat sem si morala odstraniti ličilo iz obraza in ga ponovno nanesti, tako se mi je tresla roka. Dan, ko sem bila povabljena v ugledno restavracijo, kjer je moj bodoči tast praznoval svoj rojstni dan. Oblekla sem dolgo svetlo modro obleko. V njej sem se počutila odlično. Celo Mojca, ki je vedno vihala nos nad mojo postavo, je prikimala. Potem sem vsekakor res izgledala čudovito.
Tudi Miha je bil prijetno presenečen, ko me je zagledal pred vrati.
»Najraje bi te odpeljal v hotel in te imel le zase,« je povedal.
Namuznila sem se in se stisnila k njemu. Moj zlatnik!
Z njegovim avtom sva se odpeljala proti restavraciji. Na vratih naju je pričakal natakar in naju prijazno pospremil v veliko sobo, kjer so bili zbrani povabljenci. Mirko je stal pri vratih in naju prisrčno sprejel. Dala sem mu roko, mu zaželela veliko zdravja in sreče in mu izročila kuverto. Odprl jo je in presenečeno pogledal.
»Res lepo darilo. Grem stavit, da si se tega ti spomnila,« me je prijazno pogledal in potrepljal po rami.
Prikimala sem in se nasmehnila. Darilo mu je bilo všeč.
Do nas je stopila Vanja in se narejeno smehljala. Oblečena je bila v zlat hlačni kostim, imela je debelo zlato verižico za vratom in velike uhane. Namazana je bila z živo rdečo barvo za ustnice. Spominjala je na zlobno čarovnico Uršo iz podvodnega sveta, kjer je prebivala morska deklica Ariela. Ob teh mislih me je zmrazilo. Sedaj pa naj me še začara in mi vzame glas! A nič takega se ni zgodilo. Velela nama je, naj sedeva za mizo.
Odšli smo do velike mize. Nikogar nisem poznala, vsi so bili uprti vame in me ocenjevali. Hodila sem tik za Mihom in težko čakala, da bom sedla.
»Moj sinko bo sedel zraven mene,« sem tedaj zaslišala Vanjin glas.
Posadila je Miha na stol in sedla zraven njega. Zraven nje naj bi sedel Mirko in šele nato jaz. Pogoltnila sem slino in sedla na stol, ki mi je pripadal. Miha se mi je žalostno nasmehnil in mi pomežiknil. Jaz pa sem molila, da bi bilo večerje čimprej konec.
Mirko je tik pred večerjo vstal in potrkal po kozarcu, da so se zbrani gostje umirili.
»Naj vam predstavim našo Melito, sinovo zaročenko!« je dejal in me prijel za roko.
Vanja ga je grdo pogledala, njen obraz je bil leden, Miha mi je pomežiknil, jaz pa sem vztrepetala. Predstavil me je, kot sinovo zaročenko?! Saj nisva zaročena.
Počasi sem vstala in se prijazno nasmehnila, gostje so zaploskali, kimali in se smehljali.
»Uživajte ob dobri hrani in pijači,« jim je še zaželel tast in sedla sva.
»No, najhujše je za tabo. Sedaj te vsi poznajo in ne boš več tako zanimiva,« mi je šepnil Mirko.
Hvaležno sem ga pogledala.
»Saj bo hitro mimo, ne skrbi. Po večerji pa se bosta lahko izmuznila, vem, da imate mladi raje samoto,« mi je dejal.
Pričeli so nositi hran na mizo. Predjed. Ali morda predjed predjedi. Saj ne vem. Pri nas smo bili vajeni le juhe, krompirja in pečenke.
Na krožniku pred mano se je znašel oranžno rdeč zavit obroček, potresen z nekakšnim zelenim prahom. V sredini je bil namaz, ki je čudno smrdel. In to je bilo vse, pa čeprav je bil krožnik ogromen. Poškilila sem k Mirku. Prijela v roke nož in vilice, kakor sem videla njega in poskusila sem. Mmm, dobro, toda, nič posebnega.
Zatem so prinesli nekakšen rumen žele ali nekaj podobnega, povrhu je bil za dekoracijo potresen žajbelj, to vem. Okus je bil naravnost grozen. Poškilila sem po ostalih. Vsi so kimali in z zaprtimi očmi nosili v usta jed brez pravega okusa. Globoko sem zadihala in poskušala čim hitreje pospraviti vsebino na krožniku.