Poroka s taščo (4/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Sledila je juha. Bila je čudovita. Nato so prinesli jastoga, morske ribe, ki sem jih prvič videla, školjke, o katerih sem zaradi njihove visoke cene lahko le sanjala. Na razpolago je bilo tudi mnogo ostalega, meni neznano. Poskušala sem vse po vrsti, za trenutek celo pozabila, da se moram lepo obnašati. A Vanjin strog pogled me je kaj hitro postavil na realna tla. Le vsiljivka sem in nič drugega, je pisalo na njenem obrazu. Tatica, ki ji skuša ukrasti sina.
Po večerji se je oglasil ansambel. Povabljeni so počasi drug za drugim odhajali na prostor, ki je bil namenjen plesišču. Miha je bil takoj ob meni. Prijela sem ga za roko in odšla sva na plesišče.
»Je hudo?« me je vprašal.
»Oh, pri nas večerja traja dobre pol ure. Nisem navajena sedeti in jesti dve uri,« sem pripomnila.
»Vanja je želela zabavo na visoki ravni. Saj ni velikokrat tako,« me je potolažil.
Čez čas sva neopazno odšla do vrat. Povabljenci so bili zaposleni sami s sabo in nihče ni videl, da nameravava pobegniti. Smuknila sva skozi vrata in stekla do Mihovega avtomobila.
»Greva k meni?« je vprašal.
»Misliš, da ju dolgo ne bo?« sem vprašala.
»Dolgo,« je odvrnil.
Odpeljala sva se tja. Velika hiša je bila prazna. Nekoliko v strahu sem stopila v veliko kuhinjo. Čeprav tam ni bilo Vanje, sem vseeno imela nelagoden občutek. Vse je spominjalo nanjo, vse je bilo pospravljeno in strogo postavljeno na svojem mestu. Ničesar se nisem upala dotakniti.
»Sedaj lahko v miru pregledava zgornje nadstropje in načrtujeva postavitev najinega stanovanja. Saj se strinjaš, moja zaročenka,« je dejal in se stisnil k meni.
Ljubeče sem ga pogledala.
»Tvoj oče je res pretiraval,« sem rekla napol v smehu.
»Misliš? Nočeš postati moja zaročenka?« me je vprašal in me držal za roki.
»Tega nisem rekla, toda…« sem pričela.
»Toda kaj?« je vprašal in si segel v žep. Iz njega je potegnil škatlico.
Zavzdihnila sem in ga ljubeče pogledala. Prikimala sem še preden sem odprla škatlico in se je prikazal čudovit prstan.
Počasi sem se otresla misli, kako na vsak način ugajati svojo bodoči tašči. Energijo sem raje usmerila v najin odnos. Da bi navezala skupen jezik s taščo, sem imela še dovolj časa.
Z Mihom sva vse pogosteje govorila o tem, kako bi si uredila stanovanje. Da ne bi živela pri njemu, mi ni padlo na kraj pameti. Če bi šel na konec sveta, bi mu sledila. Pomemben je bil le on in ne okolje, v katerem sva bila.
Pričela sva varčevati denar, nekaj sva ga vezala, razveselil pa se je tudi tega, da sem jaz imela že kar zajeten kupček denarja na banki. Takoj, ko sem namreč dobila zaposlitev, sem pričela varčevati. Bilo je težko, vsak mesec nakazovati določeno vsoto, toda tisti hip se je obrestovalo. Da bi odšla nekam in ne bi prispevala ničesar, tega ne bi mogla. Hotela sem prispevati enakovreden delež.
Najini načrti so kmalu postajali resničnost. Mirko je bil vesel, ko sva nekoč povedala, da bi počasi pričela z izgradnjo stanovanja v zgornjem nadstropju.
»Torej sta se odločila, da bosta živela skupaj?« pa je nekoliko čemerno dodala Vanja.
»Da. In najprej bi rada naredila svoj vhod,« je povedal Miha.
»Le čemu?« je presenečeno rekla Vanja in se zagledala vame. Bilo je več kot očitno, da sem bila te domisli kriva jaz. »Nihče vaju ne bo motil!«
»To veva, vendar bi vseeno želela tako. Tudi vidva potrebujeta zasebnost in ne bi bilo prijetno, da bi kar naprej pred vrati zvonili najini prijatelji. Motili bi vaju. Sedaj še ne toliko, toda kasneje, na stara leta prav gotovo. Poleg tega bova imela otroke in če ne bomo ločeni, bodo kar naprej tu. Si predstavljaš, mami, da bi ti ves čas skakali po dnevni sobi, tudi, ko ne boš doma? Tako pa bodo vajina vrata zaklenjena kadar bosta želela,« ji je pihal na dušo.
Vanja je počasi kimala.
»Kakor želita, tako naredita. Povsem proste roke imata,« je dodal Mirko.
In sva začela. Najprej seveda svoj vhod. Poklicala sva arhitekta, ki nama je narisal načrt in delo se je pričelo. Bila sem srečna, po službi sem vedno stekla pogledat, kako napreduje gradnja najinega domka. In prav vedno, ko sem prišla tja, sem naletela na taščo. Vanja je bila vedno in povsod zraven.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.