»Sedi v avto, saj te ne bo nihče prepoznal,« je strogo dejal Sebastian in ji odprl zadnja vrata.
»Kaj takega,« še vedno ni bila tiho in jezno je pihala, ko je sedla vanj.
Počasi smo se odpeljali. Molčali smo.
»Kam pa greš, oče? Hiša je v drugi smeri,« je spraševala.
»Ni več naša,« je tiho dejal. Sama sem ves čas molčala.
»Kako ni več naša? Kaj vama je? Smo kupili novo?« je spraševala.
Sebastian je zapeljal pred velik star blok. Obrnil se je k njej in jo resno pogledal.
»Žal mi je, draga hči. Težki časi so. Izgubili smo vse. Sedaj je naše stanovanje tu,« je dejal in pokazal z roko na stanovanjski blok.
»Presenečeno je odprla usta, v njenih očeh se je zrcalila groza.
»Pridi, saj ni tako slabo,« sem rekla in izstopila.
Počasi nama je sledila in gledala na vse strani.
»Tu te nihče ne pozna, ne boj se,« ji je zagotovil Sebastian in za hip se mi je zazdelo, da mu gre na smeh.
Sebastian je odklenil vrata v majhno in skromno opremljeno stanovanje. Sedli smo na mali kavč in Melanie naju je prestrašeno gledala.
»Sedaj pa mi prosim povejta, kaj se gresta,« je zahtevala.
»Izgubili smo posel. Trgovine je odkupila Dorin. Žal nama je, toda življenje se je obrnilo,« je začel Sebastian.
»In sedaj mislita, da bom živela v tej luknji?!« je bila ogorčena.
»Da, saj niti ni tako slabo. Ko bi ti vedela, kako sem živela jaz v otroštvu,« sem ji rekla.
»Lepo te prosim, mami, ne začni spet s tistimi zgodbicami,« je cepetala.
»Vsekakor, naučiti se boš morala živeti drugače,« je dodal Sebastian.
»In naš bančni račun? Kaj je z njim? Saj smo menda imeli denar,« je spraševala.
»Ni ga več,« sem odkimala.
»Vsi bomo morali poprijeti za delo in si pomagati,« je dodal Sebastian.
»Znorela sta. Kako sta mi lahko naredila kaj takega? Recita vendar, da je to šala,« je kričala.
»Žal nama je, melanie,« je odkimal Sebastian.
»Kaj sta mislila? Le kako sta poslovala? Kako sta lahko vse izgubila?! Ne verjamem!« je kričala in cepetala.
»Saj se boš privadila,« je kimal Sebastian.
Prvih nekaj dni je bilo neznosno. Melanie se je zaprla v sobo in jokala. Najbrž je hudo trpela.
»Nikoli več nočem ven. Le kaj naj rečem Patricku?« je spraševala.
»Povej mu resnico. Če te ljubi, bo razumel in ti pomagal. Tvoj oče me je spoznal, ko nisem imela nič, pa me je vseeno ljubil,« sem ji rekla.
»Mami, to je bilo nekoč. Sedaj so časi drugačni,« mi je skušala dopovedati.
»Isti so, le ljudje so različni,« sem ji previdno rekla.
»Upam, da ne mislita, da se bom odpovedala tudi kozmetičarki in frizerki in tenisu in savni in plavanju in zabavam,« je naštevlala.
»Žal, midva nimava denarja. Če si lahko sama plačuješ, izvoli,« ji je razložil Sebastian.
»In kje naj dobim denar?« je spraševala.
»Nimaš nič privarčevanega?« me je zanimalo.
»Ne,« je odkimala. »Zakaj bi ga varčevala, saj ga je bilo na pretek!«
Po štirinajstih dneh čakanja, se stanje ni bistveno spremenilo. Melanie je tavala po stanovanju in hlipala.
»Patrick me ves čas kliče, pa mu ne upam pred oči. Naj grem takšna? Morala bi k frizerju in kozmetičarki,« je tarnala.
»Trudiva se,« sem ji povedala.
»Pa ne dovolj! Naredita že vendar kaj in me rešita bede,« je prosila.
»Melanie, pomagaj,« je dodal Sebastian.
»Ne znam,« je odkimala. »Ne znam živeti brez denarja!«
»Potrudi se,« sem ji svetovala.
Čez mesec dni smo se dogovorili, da se bo zaposlila pri Dorin. Melanie je popustila, uvidela je, da je nemara vse res. Ves čas nas je obiskoval tudi Aidan in spraševal, če kaj potrebujemo.
»Vse, potrebujemo vse,« je hlipala Melanie.
»Lepo te prosim, raje se zresni. Situacija je resna, pomagaj in stori kaj,« ji je svetoval brat.
Pričela je z delom. Prvič je videla tudi delavnico in izdelovanje oblačil. Dorin naju je o vsem obveščala. Začetek je bil težak, Melanie je bila trmasta in je vztrajala, da ne bo delala. Počasi se je omehčala.
Nekoč je prijokala v stanovanje: »Patrick je izvedel, da smo revni! Noče me več videti! Dejal mi je, da tako ali tako ni več zaljubljen vame!«