Nazaj sta odšla skupaj, toda brez besed. Preden sta vstopila nazaj v dvorano, kjer je bil ples, ji je povedal: »Nikar ne misli, da se nameravam dobivati s tabo. Preveč dolgočasna si!«
Odvihral je nazaj, Lili pa je s hitrimi koraki odšla proti domu. Ni ji bilo več do plesa, večer je bil zanjo pokvarjen. Jezna je bila nase, da je prav takemu bedaku dovolila, da je bil prvi, ki jo je poljubil na usta.
Pred blokom je stopila do okna, kjer je imel spalnico Alen. Pobrala je nekaj kamenčkov in jih vrgla v okno. Kmalu je posvetila luč in Alen je odprl okno.
»Si buden?« je vprašala.
»Hja, kaj ne bi bil, če pa mečeš skale v okno. Pridi do vrat, ti bom odklenil,« je zaspano rekel in zaprl okno.
Šele, ko je bila v njegovi sobi in je Alen v kratki majici in spodnjih hlačah zaspano sedel na svoji postelji in čakal, kaj je tako pomembno, je pričela jokati.
»No, no, kaj se je zgodilo, da je tako hudo?« je vprašal.
Sedla je k njemu in položila glavo na njegovo ramo: »Moški ste navadni bedaki!«
»Hvala,« je prikimal resno Alen.
»No, saj nisem mislila, da si ti tudi. Tebe se ne šteje zraven,« je odvrnila.
»Sedaj pa povej, kaj je bilo,« ji je dejal.
Legel je na posteljo, Lili je legla zraven njega in mu povedala vse. Alen je tiho in zamišljeno poslušal.
»Prav si naredila,« ji je povedal, ko je prišla do konca. »Jaz bi barabo pretepel, če bi bil tam!«
»Misliš, da so vsi takšni?« je vprašala.
»Saj si sama rekla, da mene ne šteješ zraven. Potem najbrž niso vsi,« ji je rekel.
»Hvala ti, Alen. Res je. Če si ti tako dober, je najbrž še kje kdo, ki ti je podoben in bi se lahko res zaljubila vanj,« je pomislila na glas. Nato pa je zaprla oči in zaspala v varnem zavetju prijatelja.
A Alen ni mogel več zatisniti oči. Ležala je zraven njega, bila sta si povsem blizu, pa vseeno tako zelo daleč. Bil je jezen nase in na svoja čustva, bal se je za prijateljstvo, za njo in bal se je, da ne bo mogel iskreno ljubiti, ko bo prišla mimo njegova.
Minila so najstniška leta. Lili in Alen sta dokončala šolanje in za oba se je pričelo samostojno življenje. Lili je še vedno živela doma, Alen se je, ko mu je bilo petindvajset let, preselil k dekletu. Lili je bila zaradi tega žalostna. Še vedno sta bila najboljša prijatelja, še vedno sta bila veliko časa skupaj. Skupaj sta hodila na izlete, skupaj na pijačo. Vse sta si povedala. Alen je o njej vedel vse. Kdaj se je prvič poljubila, kdaj se je prvič ljubila. Tolažil jo je, ko jo je zapustil prvi resni fant, za katerega je bila prepričana, da je pravi. Jo hrabril, ko je spoznala novega in bila vanj do ušes zaljubljena, a ob enem prestrašena.
Tudi Alen je večino svojih skrivnosti zaupal njej, jo spraševal, kaj ženske ljubijo, kako očarati, kako priti do srca.
»Si prepričan, da delaš prav?« je žalostno spraševala Lili. Sedela je v njegovi sobi, Alen je zlagal še zadnje svoje stvari v škatle. Večina njegovega je že bilo pri dekletu, pri kateremu naj bi živel. Skupaj sta najela malo stanovanje kakih petnajst minut stran.
»Saj ne grem na konec sveta. Še vedno bova lahko kdaj skupaj,« jo je tolažil, čeprav je bil tudi sam žalosten.
»Mislim, da tvojemu dekletu ne bo všeč, če bom ves čas zvonila pri vama. Sedaj pa sem lahko prišla do tebe, kadar sem hotela,« je govorila Lili zamišljeno.
»Saj kmalu ne boš več imela časa zame. Tudi ti boš slej ko prej odšla k nekomu,« je govoril Alen in se tolažil.
»Ne bom. Nikoli ne bom našla pravega. Zame ne obstaja,« je bila žalostna.
»Ne govori tako. Glej, jaz se selim, še ne dolgo nazaj pa sem bil prepričan, da se nikoli ne bom mogel zaljubiti,« je povedal Alen in sedel zraven nje.
Pogledala ga je v oči: »Torej si prvič zares zaljubljen?«
»Ne vem,« je odkimal z glavo in pogledal stran. »Upam, da je to, to!«
»Zakaj potem greš z njo, če nisi prepričan?« je spraševala.
»Ti in tvoja vprašanja! Ne obremenjuj se toliko, no,« jo je potrepljal po rami.
Ko je Alen odšel iz bloka in je bila Lili prepričana, da je konec njunega prijateljstva, je z veseljem sprevidela, da ni tako. Alen je skoraj vsak dan imel toliko časa, da je prišel k njej na obisk, da sta odšla na kavo ali kratek sprehod.
»Pa tvoja? Mar ni nič jezna?« se je čudila Lili.
»Povedal sem ji, da si moja najboljša prijateljica in da pač je tako, pa če ji je prav ali ne,« se je smejal Alen.