Lahko bi rekli, da Marija Hrvatin z Libne pri Krškem živi življenje, ki je prepleteno s številnimi barvami. Tudi pri njej ni le lepih barv, pridejo dnevi, ki jih barvajo temnejši odtenki …
»Moja družina je številčna, saj imam pet otrok in že prav toliko vnukov. Če se ozrem na prehojeno delovno pot lahko rečem, da je bila pestra, na kateri sem si nabrala veliko izkušenj za lažje premagovanje vsakdana. Delala sem v administraciji šolstva, v tajništvu kulture, se preizkusila kot podjetnica na nekaj področjih, na javnem delu v turizmu in pri osebah s posebnimi potrebami, na zadnje pa še v lokalni medijski sferi. Čez dve leti naj bi zadostila zakonskim pogojem, da pridobim status upokojenke,« mi je zaupala in še dodala, da je bila neprestano v akciji »živela sem ter še živim svoje hobije. Rada berem, pišem pesmi, tudi za otroke, kratko prozo, dramska besedila in priložnostne prigodnice. S kulturo sem povezana še iz osnovnošolskih dni, saj sem vedno z navdušenjem počela vse, kar je z njo povezano. Izdala sem knjižne drobce Škatla s pokrovom, Zarjavela od vsakdanjosti, Zakaj je sonce zjutraj vstalo?, Vaška smrkljica/Mestni pobalin, ki mi veliko pomenijo. Moja literarna dela so bila objavljena v nekaterih publikacijah in revijah. Med svoje konjičke tako uvrščam še oblikovanje literarnih dogodkov na našem območju, sodelovanje na priložnostnih literarnih večerih in vodenje literarnih delavnic. Vse skupaj počnem iz duše in za dušo. Pri srcu mi je druženje s pozitivnimi in meni dragimi osebami, razna potovanja ter odkrivanje slovenskih naravnih lepot, pa tudi vse aktivnosti povezane z naravo, ki vključujejo sprehode in hojo, nabiranje zdravilnih zelišč in gozdnih plodov, vrtičkarjenje, oljkarstvo, sadjarstvo, gojenje raznih domačih živali od koz, zajcev in kokoši, do uživanja s psom, mačkoni ter zlatimi ribicami.«
Pogovarjali sva se o njeni bolezni, ki je prišla nenadoma, kot strela iz jasnega neba in na katero ni mogla biti pripravljena. A se je, kot pravi sama, odločila, da še nič čas za njeno slovo in jo premagala.
Ste prejeli vabilo SVIT prvič in se nanj takoj odzvali?
Ko sem prejela pošto, sem jo varno shranila in nanjo pozabila. Šele čez dve leti, ko so bili na Svit-u vztrajni in mi vabilo poslali dvakrat, sem se končno le odzvala.
Ali ste imeli pred pregledom kaj znakov, da ste bolni?
S črevesjem in prebavo nisem imela nikoli v življenju nobenih težav. Tik preden sem dopolnila 52 let, to je bilo v septembru 2010, sem iznenada, kot sama pravim, „padla“ v meno. Prenehala mi je menstruacija, začeli so se vročinski vali, vrtoglavica, šumenje v ušesih, razpoloženje se mi je menjavalo, postala sem hitreje utrujena, drugega nisem opazila. Ko me je zdravnik poslal k nekaj specialistom, so bili izvidi vsi b. p., tako so mi svetovali življenje brez stresa, saj naj bi omenjeni simptomi kazali na menopavzo.
Menite, da je bila za vašo bolezen kriva napačna prehrana, premalo gibanja ...?
Po pozitivnih izvidih, ki sem jih prejela potem, ko sem oddala vzorčke blata in so me napotili na kolonoskopijo ter postavili diagnozo rak, so me spraševali tudi o mojem načinu življenja. Prav tako po operaciji, ko so mi odrezali 12 cm debelega črevesa, kjer je bil maligni tumor, sem odgovarjala na mnoga vprašanja. Napotena sem bila k onkologu, čeprav so bili moji končni izvidi negativni, saj se rak ni razširil iz žarišča, sva se pogovarjala o tem. Odgovora mi ni znal povedati nihče, saj z mojo prehrano, pijačo in gibanjem ni bilo nič narobe. Očitno se je zgodilo, kar se mora, pa morebiti je res le stres povzročil kolaps in v začetku menopavze se mi je imunski sistem tako zrušil, da se je razvila bolezen.
Kako ste se počutili ob diagnozi? Kako ste se soočili z njo?
Sebe sem vedno pojmovala kot zdravo osebo. Zelo redko sem bila malo prehlajena, mogoče sem kašljala, k zdravniku skoraj nisem hodila, nisem imela nobenih civilizacijskih bolezni, tablet nikoli nisem potrebovala, zdravila sem se z domačimi zdravili, niti antibiotikov nisem poznala, zato najprej nisem dojela, kaj mi želijo povedati. Prvi trenutek, ko sem lahko zadihala, sem pomislila, da se mi končuje življenje, pa nisem dopolnila niti 55 let. Nato se mi je odvrtelo nekaj prizorov iz preteklosti, gledala sem moža, pred očmi so se mi vrtele slike otrok, vnukov, prijateljev in odločila sem se, da se ni čas, da se poslovim s tega sveta.
Kako so se z vašo boleznijo soočili vaši bližnji?
Otroci so bili zaskrbljeni, vendar so me vprašali, kaj naj to pomeni, saj sem bila vedno močna in odločna ter sem znala najti vse odgovore na vprašanja. Prepričala sem jih, da je z mano vse v redu in da bodo rezultati negativni, da bom živela. Lepo je imeti veliko otrok, vendar tudi težko, saj sem bila na trenutke tako nemočna, da so mi solze kar same tekle po licih.
Kako je potekalo zdravljenje?
Odvijalo se je hitro. Štiri dni sem bila v bolnišnici za preiskavah, dodali so mi kri in železo, vse ostalo je bilo v redu. Skrbela sem za moč misli in verjela v nemogoče. Psihično sem bila neverjetno stabilna, nisem se vdala v zlo usodo. Čez nekaj dni sem bila že naročena na operacijo, po kateri sem čudovito okrevala. Moj imunski sistem je bil v polni funkciji in že peti dan je bila tudi krvna slika v mejah normale. Nato so prišli izvidi, ki so bili negativni. To je bil moj srečni dan, ki ga ne znam opisati. Niti onkolog se ni odločil za preventivno obsevanje, niti za kemoterapijo, ali biološko zdravljenje. Po videnih izvidih je zaključil, da sem zdrava.
Povejte kaj več o tem, da ste SVITova ambasadorka. Kaj počnete?
Čutila sem potrebo, da se zahvalim Svit-u in zaposlenim, ki so se trudili z mano ter me nagovorili, da sem stopila v program. Poslala sem jim zahvalno pismo in jim opisala petindvajset dni, ko sem se srečala s smrtjo in se ponovno rodila. Dobila sem povabilo, da s svojo zgodbo osveščam tiste, ki se ne odzovejo v program. Tako sem podpisala listino o ambasadorstvu. Kot ambasadorka se udeležujem prezentacij na modelu debelega črevesa in drugih priložnostnih akcijah, sodelujem v raznih oddajah, če me tja povabijo in povem svojo zgodbo, kar sicer ni enostavno, ampak živim življenje, zato sem srečna, pa sem se tudi to naučila povedati širši javnosti.
Kaj želite sporočiti ljudem, kakšno, menite, je vaše poslanstvo?
Večkrat povem tole, pa ne bo narobe, da spet ponovim. Zavedati sem se začela, da je v življenju najpomembnejše le zdravje, ki sem ga velikokrat porinila na stranski tir. Prijaznost in vztrajnost sodelavcev v programu Svit je bila tista svetla točka, da danes lahko to pišem. Ne upam pomisliti, kako bi bilo v nasprotnem primeru. Kako pomembno je razmišljati o svojem zdravju, kako pomembno je zaupati ljudem, ki so poklicani, da te vodijo do tega, nenazadnje pa, kako pomembno je spregovoriti o svojih izkušnjah. Res ni potrebno umreti zaradi sramu ali kakršnih koli drugih zadržkov. Imejte se radi, cenite svoje življenje takšno kot je, ne hrepenite po nemogočem in se veliko družite ter skrbite za svojo dobro voljo.