Čimprej hočem noter in zakleniti vrata za sabo! Tu so res sami čudni ljudje,« sem si rekla in iskala ključ od vrat. Uspelo mi je, zaklenila sem vrata in bila sem na varnem. Sama v svojem lepem stanovanju.
Povsod sem prižgala luč, nato sem olupila krompir, ga pomočila v vodo in postavila lonec z oljem na štedilnik. Mmm, še malo in moja najljubša jed bo pripravljena. Prižgala sem televizijo, nadaljevanka, ki sem jo ves čas gledala, se še ni pričela. Imela sem še nekaj časa. Zložila sem stvari po omari in pomešala krompir. Nato sem sedla pred televizijo. Nihče, prav nihče ne more zmotiti mojega večera, sem si mislila tisti hip. Takrat pa me je skoraj vrglo iz stola. Nekdo je začel navijati glasbo in sicer tako naglas, da se ga je slišalo po vsem bloku. Sledilo je kričanje in glasen smeh. Le kdo bi lahko bil? Sem se spraševala. Norišnica! Upala sem, da ni vsak dan tako. Le nekaj minut za glasno glasbo, se je zaslišalo še glasnejše razbijanje po vratih.
»Prokleta banda! Dajta že mir!« je nekdo kričal in vreščal na hodniku.
Sem ženska in ženske smo radovedne. Brez izjeme. No, in sem stopila na hodnik. Bil je osvetljen, glasno trkanje je prišlo iz nadstropja nižje. Sklonila sem glavo čez ograjo. Zagledala sem fino gospo s pudljem, ki je diagonalno od mene tolkal po vratih. Čakaj malo, mar ne živita tam tista Drejc in Taja, sem razmišljala. Vrata zraven mene so se odprla in na hodnik je stopila ženska, nekaj let starejša od mene. Prijazno se mi je nasmehnila in odkimala z glavo.
»Norci, veš. Saj se boš navadila. A stanuješ sama? Si danes prišla?« jo je zanimalo.
Prikimala sem.
»Hana sem. Pridi jutri popoldne na kavo, če boš utegnila,« mi je rekla.
»Rade volje,« sem bila vesela povabila. Nato sva skupaj sklonili glavo čez ograjo.
»Prekleta norca, a še ne bo miru! Nista sama. Pojdita v džunglo in tam razbijajta, opici zmešani,« je kričala fina gospa, kar jo ni naredilo prav nič fino.
Vrata so se odprla in pred njo je stopil postaven mladenič.
»To je Drejc. Zdaj ji bo povedal svoje,« je tiho šepnila Hana zraven mene.
»Baba, do desetih bo mir, to ti zagotavljam. Nič ne kršim,« se ji je smejal v glavo.
Za njim je stalo drobno dekle in ga ovijalo z rokami okrog pasu.
»Utišajta, nočemo vsi poslušati tega škripanja,« je besnela in cepetala z nogami. Celo njen pudelj je zarenčal.
»Ti, a ni prepovedano imeti domače živalce? Zakaj jo ima pa Rozalka? Se bomo na naslednjem sestanku pomenili,« je dodal.
»Pha,« je siknila Rozalka in se obrnila. Pudlja je stiskala k sebi.
Drejc je v glasnem smehu zaprl vrata in nekaj trenutkov zatem ugasnil glasbo.
»Samo jezi jo. Uživa, da tolče po vratih in potem ji on zagrozi zaradi Mikija,« mi je razložila Hana.
Začudeno sem pokimala, čeprav nisem razumela, v čem je tu sploh pomen vsega tega.
Hana je odšla in preden je zaprla vrata, mi je še enkrat rekla: »Jutri kava pri meni!«
Zaklenila sem se nazaj v stanovanje in se spomnila na mojo večerjo. Oh, saj res, pomfri!
Bil je ravno prav pečen. Stresla sem ga v skledo, dodala ščepec soli in ga pokapala s paradižnikovo mezgo. Sedla sem pred televizijo in se prepustila nepopisnim užitkom.
Naslednjega jutra sem se odpravila peš do službe. Imela sem le nekaj minut hoje in lahko sem spala skoraj uro dlje, kot ponavadi. Bila sem dobre volje, moje samostojno življenje se je pričelo in šlo mi je dobro.
Doma sem si pripravila solato, nato pa počakal, da je bila ura štiri popoldan. Iz omare sem vzela svoje najljubše čokoladne piškote in pozvonila sem pri sosedi Hani.
»Čakala sem te že. Sem mislila, da te ne bo,« je hitela in me povabila naj vstopim. Njeno stanovanje je bilo podobno mojemu.
»Veš, sama sem. Tomaž pride kmalu. On je moj mož. Arhitekt je,« je razlagala.
Kimala sem in sedla za mizo v kuhinji.
»Sta že dolgo tu?« sem vprašala.
»Ja, že skoraj sedem let. Takoj po poroki sva kupila tole stanovanje.«
Nalila je kavo in kramljali sva o vsakdanjih rečeh. Povedala sem ji, kako sem prišla do stanovanja in kje sem zaposlena.
Skozi vrata je vstopil njen mož in ko sem ga zagledala, sem ga prepoznala. Tudi on me je prepoznal in me resno pogledal. Bil je moški, ki sem ga videla na hodniku, toda ženska, ki jo je tako strastno poljubljal in objemal, ni bila Hana. Kaj to pomeni?!