Patricija bi najbrž čakala, kdaj se bo spet prikazal, če je ne bi presenetila novica. Bila je v zaostanku, kupila si je test za ugotavljanje nosečnosti in ta je potrdil njen sum. Bila je noseča. Ker ga ni bilo, novice pa ni več mogla držati le zase, je odšla do njega.
Pozvonila je pri vratih in čakala. Matija je bil doma.
»Kaj delaš tukaj,« je bilo prvo, kar ji je rekel.
»Novico imam. Morala sem priti, moram ti povedati,« je hitela.
»Saj veš, da ne maram, da me presenečaš s svojim prihodom. Kadar imam čas, se ustavim pri tebi. Če me ni, nimam časa,« je bil nejevoljen. Vseeno jo je spustil naprej.
Patricija je sedla na velik kavč in ga opazovala. Počasi je prišel do nje in sedel.
»Govori, kaj je tako nujnega,« je prikimal.
»Matija, noseča sem,« mu je rekla in se smehljala.
Za hip je onemel, prebledel, si nervozno šel z roko skozi lase. Vstal je in se sprehodil po stanovanju, ustavil se je pri oknu, se zasukal proti njej in jo pogledal v oči. Ni bil videti preveč zadovoljen.
»Si prepričana,« je vprašal resno.
»Povsem,« je prikimala.
»Kako veš, da je moj,« je tedaj rekel.
Patriciji se je stemnilo pred očmi. Saj ni slišala prav!
»Kako naj vem? Ker si edini,« je izjecljala.
»Poslušaj, nikar ne misli, da me boš s tem privezala nase. Ne mislim resno, res ne,« je začel.
Patricija ni mogla verjeti. Kam je šel tisti njegov nagajiv nasmešek, kam so šle tiste sladke besede ljubezni?!
»Matija, ne razumem te! Ljubiva se,« je hitela.
»Patricija, nič ne bo. Nočem se vezati. Otrok me ne zanima. Sicer pa se ne sestajam samo s tabo,« jo je dokončno prizadel.
Niti premakniti se ni mogla. Nekaj časa je sedela tam in zrla v prazno. Ko bi vsaj bile vse to le hude sanje, ko bi se vsaj prebudila v njegovem varnem objemu in zagledala njegov nasmešek!
»Žal mi je,« je ponovil in čakal, da bo odšla.
Res je stopila do vrat in jih odprla. Jokala je. In jokala je vse do domače hiše…
Dnevi, ki so sledili, so bili mučni. Teta Jerica je bila začudena, da je zadnje čase tako veliko doma.
»Navadila sem se že, da sem sama. Misliš sedaj ves čas čepeti tu,« je bila nejevoljna.
Patricija ji sprva sploh ni upala povedati, da je noseča. Bala se je njenega odziva. Potem pa je vendarle prišla na dan z novico.
Bil je večer, Patricija je bila v četrtem mesecu nosečnosti. Matija od tistega pogovora dalje ni več videla. Še vedno jo je bolelo, da jo je zapustil, da jo je tako grdo izigral. Tistega večera se je odločila, da teti pove.
Jerica je sedela pred televizijo, Patricija je sedla na naslonjač zraven nje in jo gledala.
»Teta, noseča sem,« je končno izjavila.
Jerica jo je pogledala, premerila od nog do glave.
»Torej boš odšla stran,« je vprašala.
»Ne, zapustil me je,« je povedala Patricija.
»In sedaj misliš, da bom jaz skrbela zate in za tvojega pamža?! Motiš se, dekle, tu nimata kaj iskati,« je resno rekla Jerica.
»Ne moreš me kar postaviti na cesto,« je kriknila Patricija.
»Ravnokar sem to storila. Tu z otrokom nimaš kaj iskati, ne mislim poslušati kričanja vse noči,« je pribila Jerica.
»Toda, ne moreš,« je izjecljala Patiricija.
»Prej, ko boš odšla, bolje bo,« je bila teta trdno odločena. V njenem glasu ni bilo niti kančka ljubeznivosti.
Patriciji se je življenje obrnilo na glavo. Sedaj ni imela nikogar več, ne strehe nad glavo. Pričela je z iskanjem stanovanja, toda najemnine so bile drage, njena plača pa premajhna za vse stroške, ki so še sodili zraven. Krizi, v kateri se je znašla, ni našla izhoda. Vse je bilo brezupno.
V sedmem mesecu nosečnosti, se je dokončno odločila in odšla do velike stolpnice. Njena zadnja možnost. Mogoče ji bo pomagal.
Poiskala je njegovo ime in priimek in pritisnila na zvonec. Nihče se ni oglasil. Poskušala je znova in znova, ko je končno zaslišala znani glas.
»Patricija tukaj, pomoč potrebujem. Upam, da se me še spominjaš,« je povedala.
»Patricija? Seveda se te spominjam. Pridi gor,« je bil glas vesel.
Odšla je do nadstropja, kjer je živel, čakal jo je pri vratih in začudeno pogledal v njen trebuh.
»Oh,« je izjecljal.
»Nisi vedel,« je vprašala.