Ugrabljena

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pričelo jo je zebsti, bila je mokra in prestrašena. Napodila je psa: »Maks, pojdi! Pojdi po Simona. Slišiš?! Šccc! Pojdi!«
Pes jo je nekaj časa opazoval in se ni hotel premakniti nikamor, na koncu pa ji je le uspelo. Stekel je po poti navzdol in upala je, da bo prišel do Simona, da se ne bo potepel.
Minilo je nekaj minut. Naslonila se je na drevo, ki je bilo zraven nje in zaprla je oči. Tedaj pa je začutila roko. Prestrašeno se je ozrla kvišku.
»Ne boj se,« je pričel možak.
Neža se ga je sprva res prestrašila. Bil je nekoliko starejši, velik, imel je dolgo črno brado. Oblečen je bil v zelen pulover in modre hlače.
»Si se udarila,« je vprašal. Počepnil je zraven nje.
»Da, mislim, da sem si zvila gleženj. Psa sem nagnala po moža. Vsak čas bosta tu. Upam,« je govorila. Možaku ni zaupala.
»Nesel te bom do hiše. Povil ti bom gleženj, potem pa te bom odpeljal do koče, kjer prebivaš,« je rekel.
»Saj ni treba, res ne. Če mi pomagate navzdol, bo zadosti. Ni daleč do koče,« je pričela.
Toda ni je poslušal. Lahkotno jo je dvignil v naročje in pričel hoditi v breg.
»Gospod, res ni potrebno, da greva k vam. Koča je tam spodaj,« je spet pričela.
»Ne skrbi. Oskrbel bom tvoj gleženj,« je kimal in strmel predse. Čeprav jo je nosil, je hodil povsem lahkotno in zelo hitro.
Neža je le prestrašeno opazovala gozd okrog sebe. Niti sanjalo se ji ni, kje je. Srce ji je divje bilo. Najraje bi zajokala. Le kaj ji bo storil?!
Še, ko sta stala le nekaj korakov stran od koče, ni bila vidna. Povsem se je zlivala z naravo okrog sebe. Očitno je možak že dolgo živel tam. Odprl je vrata in položil Nežo na posteljo. Sam je sedel na stol.
»Lepo imate tukaj,« je rekla prijazno. Pogledala je okrog sebe. V koči ni imel veliko. Najnujnejšo opremo. Posteljo, mizo, dva stola, štedilnik, nekaj omar. Stopnice v kotu so vodile na podstreho.
»Oskrbela bova gleženj,« je pričel. Plosknil je, nato pa vstal in stopil do omare. Iz predala je vzel povoj.
»Res hvala za vse, gospod. Mi boste pomagali nazaj do koče,« je rekla.
»Kako ti je ime,« je preslišal njeno vprašanje.
»Neža. Neža sem. Mož je najbrž že v skrbeh,« je pričela.
»Jaz sem Marko. Lepo, da sva se spoznala, Neža,« je prikimal prijazno.
Sezul ji je čevelj, nežno prijel gleženj in ji ga povil.
»Ni hudega. Kmalu bo bolje,« je prikimal.
»Lahko sedaj greva,« je vztrajala.
»Boš čaj? Kavo,« je spraševal.
»Raje bi šla,« je spet pričela.
»Nesmisel! Kmalu se bo znočilo, danes ne bova šla nikamor. Morda jutri,« je povedal resno. Odšel je do štedilnika in pristavil je vodo.
»Čaj te bo pomiril,« je prijazno rekel. Stal je pri štedilniku, čakal, da bo voda zavrela in si veselo žvižgal. Vsake toliko je poškili k prestrašeni Neži in ji pomežiknil.
Tresla se je po vsem telesu. Bala se je. Ni vedela, kaj naj si misli. Le kaj bo storil z njo? Je nor? Jo bo posilil? Jo bo ubil?
Sedela je nas postelji, bila je brez besed.
»Na, pij,« je rekel čez čas. Pred njo je pomolil skodelico čaja.
Neža je počasi vzela skodelico in naredila požirek. Čaj je bil res dober. Še nikoli ni pila takšnega.
»Kaj bova večerjala danes,« je pričel. Pogledal jo je in čakal na odgovor.
»Nisem lačna,« je počasi odkimala.
»Neumnost! Moraš jesti,« je zamahnil z roko.
Iz omare je vzel hleb kruha, odrezal je nekaj salame. Ponudil ji je. Vzela je, čeprav ni vedela, če bo lahko spravila vase grižljaj.
»Jutri se bom moral bolj potruditi. Ne moreš jesti le suhe hrane. Dokler se ti gleženj ne pozdravi, bom kuhal jaz,« je govoril in žvečil kruh.
»Marko, res bi rada odšla,« je spet rekla.
Zamišljeno je odkimal. Pojedel je do konca.
»Sedaj pa spat! Naspati se moraš,« je rekel. Polegel jo je na posteljo in jo pokril.
»Jaz bom spal zgoraj,« ji je povedal.
Nepremično je ležala v tuji postelji. Šlo ji je na jok, grabila jo je panika. Kaj ji bo storil?! Naletela je na norca!
Po dobri uri, ko je iz zgornjega nadstropja zaslišala smrčanje, je počasi sedla na posteljo. Poskušala je vstati. Previdno je stopila na nogo. Postelja je nevarno zaškripala. Okamenela je. Prisluhnila je. Ne, ni se zbudil, še vedno je smrčal.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.