Ugrabljena

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Zato, ker nisem našel nikogar, ki bi bil drugačen. Vse dokler nisem naletel nate, seveda,« ji je povedal.
»Nimate žene, otrok,« je spraševala.
»Ne, nimam je več,« je ostro dejal. Nož je jezno zasadil v leseni pult. Zdrznila se je, ga s strahom pogledala.
»Nikar se ne boj,« se je zasmejal, ko je opazil njene prestrašene oči. »Tebi ne bom storil ničesar! Ti si drugačna. Ona pa je bila prava kača!«
»Kdo? Kaj vam je storila,« je vprašala previdno.
»Ne maram govoriti o njej. Vedno, ko se spomnim nanjo, sem jezen. Izdala me je, kača,« je zarohnel. Divje je gledal.
»Nočem vas jeziti, res ne,« je odkimala. Stisnila se je v kot postelje.
Približal se ji je. Sedel je na rob postelje in jo pogledal. Njegov obraz se je nekoliko zjasnil.
»Veš, bila je hudobna. Zelo hudobna. Prevarala me je. Hotela je drugega. Videl sem jo. Videl sem, kako ga gleda. Požirala ga je z očmi. Jaz pa bi zanjo storil vse. Pozabila je, kako sem dober,« je povedal.
»Ni lepo, res ni lepo od nje,« je Neža prikimala.
»Kajne? No, vidiš, vedel sem, da me boš razumela,« je bil videti zadovoljen.
»Razumem vas. Res,« je kimala.
»Potem veš, da sem jo imel rad. Vse bi storil zanjo, vse bi ji dal. Nosil sem jo po rokah. Pa ji ni bilo dovolj, kači. Ko sva tako nekoč šla skupaj po maši na sejem, sem videl. Pogledala ga je in on jo je pogledal nazaj. Nasmehnila sta se drug drugemu,« je govoril.
Neža je molčala. Poslušala je.
»Šla sva domov. Bila je neizmerno dobre volje. Seveda, nasmehnil se ji je. Ni vedela, da trpim. Bilo ji je vseeno zame,« je govoril.
»Oh, žal mi je,« je rekla Neža.
»Ti razumeš, kajne? Ti tega ne bi storila, kajne,« jo je vprašal.
»Seveda ne,« je rekla.
»Ona pa je. Nasmehnila se je neznancu! Kako je mogla. Nasmehnila se je nekomu, ki je prodajal orehe. Kača! Niti poznala ga ni, pa se mu je smehljala,« je povedal.
Neža ni mogla verjeti. Jezen je bil, ker se je njegova žena le prijazno nasmehnila?!
»Ste izvedeli, da vas vara,« je vprašala.
»Ne. Ampak, Nežika, mar ni dovolj, da se je smehljala? Mar ni dovolj? Tudi ti misliš, da nimam prav,« je bil presenečen.
»Kje pa! Ne mislim tega, res ne,« je odkimala prestrašeno.
»Oh, sem že mislil, da si ista! Nočem te izgubiti, res ne. Zanjo, za kačo mi je vseeno. Kar naj gnije v luknji,« se je namrdnil.
Neža je prebledela. Tresla se je, srce je divje bilo. Niti vprašati ni upala, kaj je mislil s tem. Pa je povedal sam.
»Ko sva prišla domov, takrat sva živela še drugje. V mestu, kot vsi. No, ko sva prišla in mi je rekla, da sem nor, da sem ljubosumen za prazen nič, se mi je zameglilo pred očmi. Smejala se je, kača. Ko bi ti videla njen obraz. Rekla mi je, da sem nor. Mar ni dovolj, da se je smehljala neznancu?! Zadavil sem jo z lastnimi rokami. Ha, potem bi se morala videti, kača. Kako je hlastala za zrakom, kako je izbuljila oči. Prav ji je!
Vrgel sem jo ob tla. Čakal sem, da bo prišla k sebi. Pa ni. Zato sem počakal na noč in jo zakopal na vrtu. Kar naj gnije tam, kača,« je dokončal.
Neži se je vrtelo pred očmi. Kaj tako groznega ni pričakovala niti v sanjah. Naletela je na norca, na pravega norca. In imel jo je ujeto. Le kaj ji bo storil?!
»Ti, Nežika pa si drugačna. Midva bova velika prijatelja, kajne,« je rekel bolj nežno. Pobožal jo je po laseh.
Neža je prestrašeno prikimala, se mu poskušala nasmehniti.
Vstal je in odšel nazaj pripravljat zajca. Neža pa je mrzlično premišljevala, kako naj pobegne.
Poskušala je ostati mirna. Poskušala se je nasmehniti, pazila je na besede, da ga ne bi razjezila. Če je ubil svojo ženo, je bil sposoben ubiti tudi njo.
Odvezal ji je roko in ji velel, naj sede z njim za mizo.
»Boš lahko? Te še boli,« je bil zaskrbljen, ko je poskušala vstati.
»Zelo,« je Neža prikimala. »Ne bom še mogla stopiti na nogo. Mislim, da je danes še slabše.«
»Neumnica! Zadnjič ne bi smela tako brezglavo zbežati,« je odkimal z glavo. Stopil je do nje in jo nesel na stol. Verjel ji je. Neža je dobro odigrala, čeprav je gleženj ni več bolel. V mislih si je čestitala. Če bo menil, da jo gleženj boli tako zelo, da ne more hoditi, najbrž ne bo pozoren nanjo. Najbrž bo menil, da nikamor ne more.
Na mizo je postavil pečenko, odrezal je nekaj kosov kruha.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.