Ugrabljena

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kruh dobim v sosednji vasi. Tu me nihče ne pozna. Niti tega ne vedo, da živim tu. Nikogar ne maram sem gor. Včasih je kdo prišel mimo, pa sem se vedno potuhnil. Ljudje najbrž mislijo, da ima kak meščan tukaj vikend,« je govoril.
»Ste sami naredili hišo,« je vprašala.
»Kje pa! Takrat, ko sem sklenil zapustiti mesto, kjer sem živel s kačo, sem taval sem ter tja. Tu sem povsem po naključju. Najbrž sem imel srečo. Našel sem kočo, se vanjo naselil. Nihče ni prišel in zatrjeval, da je njegova. Najbrž je bila zapuščena,« ji je povedal.
»Potem imate svoj mir,« je rekla in se mu nasmehnila.
»Da, Nežika. Ne morem verjeti, da me razumeš. No, saj sem vedel, da me boš. Takoj, ko sem te zagledal, sem vedel. Ti si drugačna,« je kimal.
Nasmehnila se je.
»Prva si, ki govori z mano, odkar sem tu. Moja prva gostja si. In vesel sem, da boš ostala,« je kimal.
Neža je ostal tiho. Pojedla je in se zahvalila za hrano.
»Sedaj bom pospravil posodo, da nama jutri ne bo treba. Ti pa le lezi nazaj,« je rekel.
»Žal mi je, Marko, ne morem hoditi,« je rekla in ga pogledala.
»Saj res,« se je udaril po čelu. »Pozabil sem na tvoj gleženj. Pa ga poglejva!«
Odnesel jo je nazaj na posteljo in previdno odvil povoj. Tiho je kimal.
»Je hudo,« je vprašala.
»Ne vem. Oteklina je nekoliko splahnela. Ne razumem, zakaj te še boli,« je bil začuden.
»Mogoče bo jutri bolje,« je rekla.
Mogoče res,« je prikimal. Vstal je in pospravil posodo. Neža pa je legla in zatisnila oči.
Dolgo se je mudil pri njej, dokler se končno ni odločil in odšel spat. Še prej je stopil k njej, se sklonil do njenega obraza in jo nekaj časa opazoval.
Imela je zaprte oči. Spala ni. Z grozo je čakala, kaj bo.
A zaslišala je le korake, ki so se tiho oddaljevali. Ni je privezal! Oddahnila si je. Verjel ji je, da ne more stati na nogi, da jo še bolj boli. Najbrž je menil, da tako ali tako ne more pobegniti, če niti stopiti ne more.
Nepremično je ležala v postelji in čakala. Strah jo je bilo. Strah tako močno, kot še nikoli v življenju. Naj vstane? Je že zaspal? Jo čaka?
Ni bilo slišati smrčanja, niti glasnega dihanja. Tišina. Mučna tišina. Kaj naj stori? Od strahu je bila povsem mokra po hrbtu. Znoj ji je tekel v curku. Srce ji je razbijalo tako močno, da se je bala, da ga sliši Marko. Koliko je ura, ni vedela. Je pa moralo preteči kar nekaj časa, odkar je odšel spat. Je zaspal? Ga muči nespečnost in strmi v strop? Slišal jo bo. Naj poskuša raje naslednji dan? Če jo bo ujel, jo bo zadavil in zakopal. Nihče je ne bo našel, nihče ne bo vedel, kaj se je zgodilo z njo.
Ne, ne bo ostala. Tvegala bo. Če jo bo ujel, bo rekla, da jo je tiščalo. Da je morala ven. Da je gleženj ne boli več. Saj mogoče ji bo verjel. Saj je rekel, da je drugačna. Če jo bo ujel, potem nekaj dni ne bo poskušala več.
Zbrala je pogum in počasi sedla na posteljo. Pogledala je po sobi. Luna je še vedno močno svetila in lahko je videla dokaj jasno. Pogledala je po stopnicah. Nikjer ga ni bilo. Tišina. Mučna tišina.
Počasi je vstala iz postelje. Stopila je na noge. Tako so se ji tresle, da se je bala, da bo padla. Globoko je zadihala. Poskušala se je umiriti. Kar bo, bo, si je mislila in naredila prvi korak. Nato drugi in tretji. Bila je pri vratih. Prijela je za kljuko. Ta se je vdala in odprla je vrata. Še korak in bo zunaj. Potem pa v tek. Stopila je ven. Stopila je iz hiše. Bala se je, da jo bo zadušilo, srce je razbijalo, roke so se stresle. Bala se je, da ne bo mogla teči, da je noge ne bodo ubogale, da bo prišel. Bala se je ozreti nazaj. Mogoče stoji za njo, mogoče prav v tem trenutku grozeče dviguje roke nad njo, mogoče jo bo prijel za vrat. Ne!
Stekla je, tekla kolikor je imela moči, tekla je in tekla. Ni se ozirala nazaj. Le tekla je. Luna je svetila. Preskakovala je ovire, kamenje, veje. Tekla je navzdol in ni pogledala nazaj. Ni se ustavila, ni bila utrujena. Ni čutila gležnja.
Koliko časa je tekla, ni vedela. Kako hitro je tekla, ni vedela. Kam teče, ni vedela. Pred njo se je naslikala majhna vasica. Vasica, ki še nikoli ni bila lepša. Prizor, ki ga nikoli ne bo pozabila. Odrešitev.
Stekla je do prve hiše in z vso močjo udarjala po vratih. Udarjala je in kričala na ves glas. Končno se je prižgala luč. Vrata so se odprla in izza njih je pokukala zaspana glava.
Starejša ženska je začudeno gledala Nežo.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.