»Prosim, pomagajte mi,« je zahlipala in padla na kolena.
»Ljubi bog! Kaj se ti je zgodilo,« je vzkliknila ženska.
»Pomagajte, prosim, pomagajte,« je prosila Neža.
Ženska ji je, čeprav nerada, dovolila, da je vstopila. Na stopnicah je zagledala moškega. Začudeno je gledal. Bil je v pižami.
»Koga si spustila noter, Jana,« je bil sprva jezen na ženo.
»Pomagajte! Pokličite policijo! Ugrabil me je, ubil je svojo ženo, zakopal jo je. Privezal me je k postelji, pobegnila sem,« je zajokala Neža.
Moški je stopil k njej, jo prijel pod roko in odvedel do kavča. Uvidel je, da gre zares.
»Jana, pokliči policijo,« je velel ženi…
Minilo je leto. Neža je še vedno obiskovala pomoč. Še vedno ni mogla zvečer zaspati. Še vedno je v njeni hiši vsako noč gorela luč. Še vedno je vsak večer preverila obojna vrata, ki so vodila v hišo, zaklenila obe ključavnici, preverila alarm tudi trikrat, če se ji je zdelo potrebno. Maksu je dovolila, da je spal zraven nje. Seveda mu je ugajalo, prej je bil ves čas zunaj in je čakal v svoji hiški, kdaj bo imela Neža čas zanj. Sedaj je moral biti ves čas ob njej, kar mu je ugajalo.
Takrat je policija prišla. Prišel je Simon. Neža je vse povedala, poslali so jo v bolnico. Telesnih poškodb ni utrpela, njeno psihično zdravje pa še vedno ni bilo v redu. Še vedno je potrebovala pomoč.
Simon ji je hotel stati ob strani, verjel ji je, čeprav nerad.
Ko pa je nekaj tednov kasneje v prepiru dejal, da ne ve, je bilo vse res ali je bil to le nor izgovor, da je lahko bila z Leonom, se je Neža odločila. Pokazal mu je vrata in mu zabičala, naj se ne vrača več.
Njega, Marka, niso našli. Koča je bila prazna. Našli pa so ostanke zajčje pečenke. Odšel je brez sledu.
Nad Nežo je visela mora. Bala se je, čeprav je bilo nemogoče. Bala, da bi jo poiskal. Noč, zvezde, so postale najhujša mora. Lune ni marala.
Ostal je le Leon. Stal ji je ob strani, jo tolažil in hrabril. Ostal je pravi prijatelj.