No, prav škoda, da misli, da sem zmešana ženska, ki sredi noči teka po cestah.
Vstala sem in se oblekla. Matevž je ležal na kavču in gledal televizijo. Kot, da se ne bi nič zgodilo. Brez besed sem šla mimo njega in stopila v kuhinjo.
»Kdaj bo kaj za jesti?« sem zaslišala iz dnevne.
Stisnila sem pesti in se naslonila na pult.
»Nisi še nič pripravil?« sem ga vprašala.
»A zdaj bom pa jaz pripravljal hrano? Pa kaj še,« se je oglasil.
»Matevž,« sem rekla in stopila pred njega. »Rada bi, da mi narediš uslugo.«
Zdolgočaseno me je pogledal.
»Spakiraj in pojdi!«
»Kaj ti pa je?« me je gledal debelo.
»Spakiraj in pojdi,« sem mirno ponovila.
»Zakaj? Mar ne živim zdaj tu?« je spraševal.
»Ne, nočem te več videti,« sem mu rekla.
»Ljubica, ne bodi no jezna,« je pričel sladko.
»Pojdi,« sem rekla resno.
»Kaj sem pa storil? Saj bom jaz pripravil hrano, no,« je začel.
»Kaj si storil? Misliš poleg tega, da si včeraj imel v naročju Jano in sta uspešno odskakovala na moji straniščni školjki?«
»Daj no, saj ni nič takega. Bil sem pijan, veš, da drugače ne bi,« je pričel.
»Gnusiš se mi,« sem rekla in odvihrala v kuhinjo. Sedla sem za mizo in tam ostala toliko časa, dokler ni zmetal svoji stvari v potovalko in s treskom zaprl vhodna vrata. Tako. Pa je bilo konec ljubezni. Kar tako. In prijateljstva tudi. Tudi nje nisem želela več videti.
Glede Jane nisem imela težav. Izogibala se me je na daleč. Pomirila sem se in sklenila, da niti Janku ne povem. Naj sprevidi sam, če pa ne bo, pa njegov problem. Jana pa ni več prišla. Pretrgali sva stike.
Minilo je kar nekaj mesecev, ko sem si nekoč zlomila roko. Bil je lep zimski dan, odšla sem v trgovino in tako nesrečno padla na roko, da sem jo zlomila. Sosed me je odpeljal k zdravniku in tam je bil on. Seveda, Damjan je bil zdravnik. Takoj sem ga spoznala, a na žalost tudi on mene.
»O, poglej jo!« se je pričel smejati.
»Zlomila sem roko,« sem rekla in gledala stran.
»Si tekala po cesti in te je zbil avto?« se je šalil.
Bilo mi je nerodno.
Pregledoval mi je roko, nekaj časa sem premišljevala, nato pa izjavila: »Res mi je žal. Prav zoprno se počutim, ker sem te takrat nadlegovala.«
»Ni problema. Kar pokliči, če še kdaj ne boš hotela domov, pa bova sedela v avtu,« se je šalil.
Ko sem odhajala, me je ustavil in vprašal: »Pa Matevž?«
»Preteklost. Takoj se ga napodila,« sem mu povedala.
»Če je pa tako, bi šla lahko pa midva kdaj na kavo,« je začel.
»Ja, lahko,« sem prikimala.
»Te pridem iskat popoldan z avtom. Vem, kje si doma,« se je smejal.
»Prav,« sem kimala.
»Saj boš stala ob cesti, kajne?« je še vprašal.
Prikimala sem in odšla. No, mogoče pa kaj bo. Damjan je bil zelo prijazen in povrhu tega je imel službo. Pa še veliko je vedel o meni. Tistega večera me je moral poslušati pol noči. Saj se mu bom oddolžila. A ne takoj. Nekajkrat bova šla skupaj ven na pijačo, potem se mu bom nekoč oddolžila. Skuhala mu bom večerjo. A bova kar sama. Nočem prijateljic, vsaj nekaj časa ne!