»Ne utesnjuj me preveč. Tega ne maramo,« je tiho in resno rekla. Zrla mu je v oči.
»Kdo? Kdo tega ne mara? Zakaj govoriš v množini?!« je bil osupel.
»Saj ni važno! Pozabi, kar sem rekla. Raje pridi. Pridi, ljubi moj,« je omehčala glas, ga prijela za roko in odvedla med svilnate rjuhe, kjer je pozabil na vse strahove.
Ni je hotel zapustiti, zato je vzel bolniško. Rekel je, da se slabo počuti in zdravnik mu je napisal teden dni. Ni mogel delati, preveč jo je pogrešal. Ves čas je hotel biti ob njej, čeprav ga je počasi pila. Izabela je bila nenasitna. Ves čas se je želela ljubiti. Čutil je, kako mu pije energijo, pa si ni mogel pomagati. Čutil je, da ji pripada, da ne more več brez nje, postal je obseden od silne ljubezni.
Kmalu je dobil kupca za hišo in jo brez pomisleka tudi prodal.
»Sedaj bova lahko uredila najin dom,« ji je povedal, ko je dobil denar.
»Dragi, uredila bova najino gnezdece. Tu bodo odraščali najini otroci in srečna bova,« je šepetala in se stiskala k njemu.
Težko je čakal, da minejo še zadnji šolski dnevi, vlekli so se v nedogled. Vedno se je bal poletja, se spraševal, kaj bo počel, sedaj pa je komaj čakal.
Tistega dne, ko je še zadnje stvari nosil iz hiše, ga je obiskala teta. Bila je videti zelo zaskrbljena.
»Miloš, kaj se dogaja? Zakaj si prodal,« je spraševala.
»Preselil se bom k njej,« je povedal.
»Torej je res! Res, kar govorijo ljudje. Čarovnica te je dobila v svoje kremplje,« je osuplo govorila teta.
»Ne govori tako o njej! Ni čarovnica,« se je razjezil.
Teta se je odmaknila korak nazaj. Takega ga ni poznala. Še nikoli se ni tako obnašal. Bil je drugačen, spremenjen.
»Miloš, nikar! Tvoje življenje je v nevarnosti. Ne stori tega,« ga je prosila. V njenih očeh se je zrcalil strah.
»Neumnosti in vaške čenče! Ne poznate je, zato je ne obsojajte! Čudovita ženska je, nevoščljivi ste ji. Nevoščljivi ste najini ljubezni,« je govoril.
Teta je zmajala z glavo. Ni bilo smisla, ne bi ga mogla pregovoriti.
»Če me boš potreboval, veš kje sem,« je še rekla, se obrnila in odšla.
Hitro je pozabil na njen obisk. Ni imel časa razmišljati o tem. Mudilo se mu je. Tako dolgo je že ni videl. Minute so se zdele strašansko dolge, kadar je ni bilo zraven.
Izabela ni nikoli odšla v vas. V trgovino je hodil Miloš. Večkrat jo je prosil, naj gre z njim, pa je vedno odkimala.
»Zakaj nočeš dol? Naj ljudje vidijo, kako čudovita si,« je govoril.
»Kaj ljudje mislijo, mi je vseeno. Pomembno je, da sem všeč tebi, ostali me ne zanimajo,« mu je odgovorila in njene besede so mu zadostovale.
Poletje je potrkalo na vrata in Miloš se je lotil popravila hiše. Veliko je postoril sam, pomagala pa mu je tudi Izabela.
Ko sta krpala streho, je naenkrat rekla: »Miloš, pridi k meni! Ljubi me tu!«
Začudeno jo je pogledal. Izabela je legla na strehi in si slekla spodnje perilo. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Smejala sta se in ljubila na strehi začarane hiše, pod njima pa je ležala vasica.
Avgust je bil vroč in soparen. Zunanjost hiše je bila zakrpana, lotila sta se notranjih del.
Tistega jutra je Miloš dolgo spal. Prejšnjega večera se je zamudil z delom v kopalnici. Hotel je dokončati. Dokončal bi že prej, če ga ne bi motila njegova ljubljena. Prišla je v kopalnico, legla zraven njega na tla in se hotela ljubiti. Ni mogel odkloniti. Nikoli je ni mogel zavrniti, pa če je bil še tako utrujen.
Pogledal je na uro. Deset je bila mimo. Izabele ni bilo več v postelji. Vstal je, se oprhal, popil kavo. Iskal jo je, toda ni je bilo. Menil je, da je v gozdu. Večkrat je sama stekla v gozd. Rekla je, da jo sprošča. Rada je šla sama.
Tokrat je odšel za njo. V gozdu se še nista ljubila. Mogoče jo bo dobil na jasi. Na mehki travi.
Hodil je tiho po stezici. Upal je, da jo bo našel. In jo je.
Klečala je poleg malega potočka. Govorila je. Ni slišal kaj. Stopil je bližje.
»Želim si, da vidi otroka. Potem lahko grem. Počakala bom, da ga vidi.«
Miloš je obstal. Nikogar ni bilo. Bila je sama. S kom je govorila?
»Izabela,« je dejal.
Obrnila se je, prestrašeno ga je pogledala.
»Kaj počneš tu?«
»Iskal sem te. S kom govoriš,« je vprašal.
Nasmehnila se je, vstala in stopila k njemu. »Z nikomer. Sama s sabo, z gozdom.«