Če ne bi vedel, da tam stanujeta čudakinji, bi bil popolnoma prepričan, da je podrtija zapuščena že vrsto let.
»Tu notri živita?« je Robert začudeno vprašal.
Franci je prikimal.
»Noro,« je šepnil Robert in gledal okrog. Imel je čuden občutek, ves čas je iskal par oči. Bil je prepričan, da se mlada divjakinja skriva nekje blizu in ga opazuje.
»Notri grem. Oglej si okolico,« mu je šepnil Franci in se napotil do hiše. Potrkal je na težka vrata in čakal. Odprla so se in Gabrijela se mu je zazrla v obraz. Nato je pogledala Roberta, ki je stal nekaj metrov za njim.
»Prišel sem, da bi mi napovedali prihodnost,« je pričel Franci.
»Vem, po kaj si prišel,« je prikimala in resno pogledala Roberta.
V želodcu ga je stisnilo. Po eni strani je bil presenečen nad lepoto ženske, ki je stala na pragu podrtije, po drugi strani pa je imel občutek, da mu je v minuti prebrala dušo.
»In kje boš čakal ti?« je rekla Robertu.
»Malce bom šel naokoli,« je pričel in z roko pokazal proti gori.
»Levo od hiše je zapuščen mlin. Svetujem ti, da se napotiš tja. Če si jo želiš srečati, jo boš našel tam. Mislim, da usoda tako hoče, čeprav boš trpel,« mu je rekla resno. V njenem glasu je bil hlad, ki mu je šel skozi kosti.
»Ne razumem,« je zmedeno odkimal z glavo. Pogledal je prijatelja, ki je imel na široko odprte oči.
»Razumeš. Saj zato si prišel gor,« je še dodala in odšla v notranjost hiše. Franci ji je negotovih korakov sledil.
Robert je nekaj časa stal na mestu. Ni se mogel premakniti. Besede, ki jih je izgovorila Gabrijela, so ga prikovale k tlom. Le kako je lahko vedela, zakaj je prišel gor? In zakaj mu je sploh povedala, kje se nahaja njena hči, če je vedela, kakšne namene ima? Sicer pa njegovi nameni niso bili slabi. Želel si jo je le videti. Ničesar ji ne bi storil. Vse skupaj je bila le zamisel prijateljev, le nekaj, kar bi potem zvečer govorili ob kozarcu vina.
Počasi se je napotil po ozki poti, ki je vodila levo od hiše. Potok, ki je žuborel v daljavi, je bil vse bližje. Skozi veje košatih dreves, je tu in tam ušel kak sončni žarek in svetil pot.
Robert je hodil tiho in počasi. Ves čas je prisluškoval naravi. Tam se je počutil nelagodno in odganjal je misel, da ga je nekoliko strah. Le kaj mu lahko naredi mladenka?! Zamahnil je z roko in stopal naprej. Kmalu je zagledal stari mlin. Ustavil se je in ga opazoval. Gabrijela je rekla, da bo njena hči tam. Kje je? Iskal jo je z očmi. Mlin je bil svetel. Nad njim ni bilo drevja, zato so se njegove ruševine brezskrbno kopale v soncu. In na veliki plošči, ki je še ostala, je ležalo dekle. Nastavljalo je svoj obraz soncu in imelo je zaprte oči. Robertu je zastal dih. Opazoval jo je. Imela je dolge rdeče lase, tako dolgih las še ni videl. Svetili so se v sončni svetlobi. Imela je dolg in vitek vrat, napete prsi in vitko postavo. Oblečena je bila v tanko rdečo oblekico, ki jo je zavihala vse do začetka njenih lepih dolgih nog. Ni se ganil. Opazoval je mladenko in se ni mogel nagledati njene lepote. Res je bila nekaj posebnega. Čarobna.
Nepremišljeno je naredil korak naprej. Nekaj ga je samo od sebe gnalo do nje. Ustavil se je šele nekaj metrov pred njo. Srce mu je divje razbijalo. Odprla je oči in nagnila glavo proti njemu. Prestrašeno je skočila pokonci in jezno gledala.
»Ne boj se,« je hitro dejal in iztegnil roki.
»Kdo si? Kaj hočeš?« je rekla in stopila nekaj korakov nazaj.
Robert je gledal lepoto njenega obraza, globino njenih mačjih oči. In tisti hip je vedel, da mora biti njegova. Ona je bila to, kar si je želel. Tisti hip je mislil le na to, kako bi jo dvignil v naročje in stisnil k sebi. Nič več ni bilo pomembno, nič drugega, kot to. Ona je bila njegova, njegova.
»Sprehajam se. Moj prijatelj je pri tvoji materi,« je povedal.
»Potem se sprehajaj naprej,« mu je rekla in ga jezno gledala.
»Lahko stopim k tebi?« jo je vprašal.
»Le zakaj? Sprehajaš se,« je odvrnila.
»Robert sem. Pa ti?« je vprašal.
»Maksima. No, sedaj me poznaš. Lahko greš dalje. Ne bom govorila s tabo, nimam časa,« je rekla.
»Samo nekaj minut mi nameni,« je prosil.
»Nimam časa,« je odkimala in se obrnila. Rahlo je še enkrat nagnila glavo nazaj in ga pogledala v oči, nato pa je stekla v goščavo.
»Počakaj! Maksima, počakaj,« je vzkliknil in stekel za njo. A veje so ga pridržale, mu upočasnile korak in kot bi mignil, je urno kot srnica izginila pred njegovimi očmi. Nekaj časa se je še boril z gostim grmovjem, skozi katerega je tako lahkotno pobegnila, nato pa je odnehal. Ni bilo smisla. Nikoli je ne bi dohitel.