Resna bolezen, ki nastopi v življenju in zakonu, dodobra pretrese svet bolnega človeka, partnerja, družine in prijateljev. Ljudje, ki zbolijo, ponavadi šele pričnejo spoznavati pomen in pomembnost zdravja, pa tudi odnosov, ki so jih razvili z bližnjimi ljudmi. Dobijo drugačen pogled na svet, predvsem pa spremenijo svoj vrednostni sistem, saj je ravno bolezen priložnost za razmislek, kaj je resnično vredno in pomembno v življenju.
Zase po eni strani pravite, da verjamete, da bo mož bolezen premagal, a se po drugi strani bojite, kako boste čustveno preživeli, če on umre. Verjamem, da poskušate biti trdni in optimistični, čeprav je to pri resni bolezni zelo težko, včasih nemogoče. Ampak je tudi dobro in zastrašujoče hkrati, da razmišljate o svojem življenju, če mož umre. To se sliši absurdno, vem, ampak naj razložim, da me boste razumeli.
Strah biti ali ostati sam, pa najsi gre za smrt partnerja, ločitev od njega, smrt strašev, je eden največjih in najbolj bolečih strahov v čustvenem svetu vsake osebe. Ker je razmišljanje o njem tako boleče, večina ljudi o tem noče razmišljati ali pa razmišlja le nekaj trenutkov, v katerih se prebudi toliko bolečine, da o tem prenehajo razglabljati in se misli otepajo, kolikor se le morejo. A ljudje, ki o strahu biti sam razmišljajo zaradi situacij, ki so ga primorale razmišljati o njem, ostajajo v strahu le prestrašeni in nebogljeni. Strah jih prestraši, pa ostajajo prestrašeni. Na čustvenem področju se zgodi, da ob razmišljanju, ko bo oseba izgubila osebo, na katero je bila poleg staršev najbolj tesno čustveno navezana, dobi občutek, da se bo njena identiteta razblinila, ko ljubljena oseba umre. To pa je najbolj zastrašujoče od vsega. Da brez ljubljene osebe tudi nj ne bo, da bodo umrli. Res je, da ob smrti bližnjega umre tudi nekaj v partnerju, ampak partner ne umre in ne izgubi svoje identitete. Gre za strah, ki je nerealen, a vseeno zelo močan. Obdobje po smrti bližnjega je obdobje prilagajanja, ko se žalujoči postavlja na lastne noge, krepi svojo ranjeno samopodobo in deluje v smeri samoohranitve.
Razmišljanje o strahu biti sam je tako po drugi strani dobro, ker gre za proces soočanja z izgubo, še preden se zgodi in pripravo na čustveno, morda tudi finančno preživetje po smrti bližnjega, vendar le v okvirih racionalnih misli, da bo preživeli preživel, izžaloval izgubo in ponovno zaživel, se morda v življenju znova na koga navezal.
Lep pozdrav,
Ana Zarnik Horvat,
univ. dipl. psihologinja