Spoštovana gospa,

v vašem pismu lahko sledim dvema težnjama. Prva v sebi nosi že izoblikovano odločitev, da boste odšli. Občutek je, da veste, da teže, ki se je nabrala tekom zadnjih let, ne zmorete in niti niste več pripravljeni nositi. Teža se je pojavila v obliki prepirov, jeze, zmerjanja, občutkov krivde, zavrženosti, nesprejemljivosti, nesprejetosti in podobnega. Druga težnja pa vas, ne glede na prvo, še vedno drži v odnosu. Zaradi nje imate občutek, da ne morete oditi.

Kje ste znotraj vsega opisanega dogajanja vi? Ponovno najdenje same sebe v izgubljenosti, do katere je najverjetneje prišlo z vsem, kar ste opisali zgoraj, bi lahko bila oporna točka, ki bi morda predstavljala že sluteč odgovor v vas. Kaj so vaše potrebe, kaj je tisto, kar si zaslužite kot ženska, žena in tudi kot mama? Kaj je tisto, kar si želite zase, ne glede na osebe, dejavnike ali okoliščine? Verjamem, da je vaša prva skrb dobrobit najmlajšega otroka, ki jo starši največkrat doživljajo na način, da kot zakonci vztrajajo v odnosu še naprej. Vendar je ob tem moč slutiti tudi strah, kako bo ves nemir, žalost, jezo, krivdo in podobna čutenja, ki so del vajinega zakonskega odnosa, vase nehote posrkal sin. Sin vaju doživlja drugače, kot vsak od vaju doživlja in čuti njega. Ob ločitvah ne moremo mimo tega, da se vsakega družinskega člana bolečina dotakne na svojski način. Vendar vaju obeh, tako moža kot očeta in vas kot mame, sin ne bo mogel nikoli izgubiti. Ne glede na to, kakšna bo vajina odločitev – ostati skupaj ali iti narazen, bo vajino poslanstvo zanj vedno biti oče in biti mama. Prav vaše materinstvo vam skupaj s senzitivnostjo, ki je v vas položena že po naravni danosti ženske, omogoča zmožnost poskrbeti za sinovo doživljanje in predelavo težkih čutenj v primeru, če se odločita za slednjo možnost. Koliko teže bo padlo nanj, če ostaneta skupaj?

V pismu se da začutiti, da moža pogrešate, saj navajate, da se z njim ne pogovarjate več oziroma, da se pogovarjati niti ni več možno. Pogrešanje pa je sedaj najverjetneje že privedlo do točke, ko se ne da več čutiti nič drugega, kot le željo odnos pripeljati do konca. Seveda ni nujno, da to pomeni zaključek – morda bi obstajala še kakšna možnost za skupen pogovor pri zakonskem in družinskem terapevtu, da si dovolita dati še eno možnost, kjer bi se morda dalo vsaj nekatere stvari postaviti na svoje mesto, jih ovrednotiti in potem videti, kako naprej. Dovoljenje, da lahko odidete iz začaranega kroga, boste našli znotraj vas samih. Morda je to odgovor na vaše postavljeno vprašanje, kako vzdržati. Na tem mestu naj še sama dodam: ali ne-vzdržati več.

Sama verjamem, da so pravi odgovori, ki dajejo moč za naprej vedno tisti, ki nas pomirijo/umirijo. Odkrivanje le-teh je lahko naporno, nepredvidljivo, ob tem lahko doživljamo strah, nesigurnost, morda tudi odpor. Pri iskanju vašega pravega odgovora vam želim, da si boste lahko prisluhnili in si zaupali.

Marja Avberšek,
mag. ZDŠ