Arhiv odgovorov Zastavi vprašanje Kdo odgovarja
Išči po vprašanjih ostalih uporabnikov in odgovorih naših priznanih strokovnjakov.
Področje
Iskalni niz
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
3.9.2014
Odgovarja:

Kako pomagati snahi in njeni družini?

Spoštovana ga. Novak! Problem, ki mi že nekaj mesecev ne da spati, je sledeč: opazujem svojo snaho, presojam o njenem ravnanju in kot laik menim, da je hudo depresivna oseba, ki bi nujno potrebovala strokovno pomoč. Naj opišem situacijo. S sinom živita skupaj dobrih pet let. Oba visoko izobražena, pametna, v začetku je delovalo, da tudi zelo zaljubljena, srečna. Sprejela sem jo in med nama se je spletlo toplo prijateljstvo, ki je temeljilo na spoštovanju, odkritosti, zaupanju. Veliko skupnega imava, dobro sva se ujeli in vselej sem bila vesela njenega obiska – živimo namreč v različnih krajih, tako da sta v začetku prihajala s sinom domov vsak vikend. Motilo me je le to, da je zelo ukazovalna, vzkipljiva, če ne doseže, kar bi rada, hitro vzroji in moj sin je največkrat strelovod, tarča, v katero letijo streli. Večkrat sem mu omenila, naj se ne pusti, a je le odmahnil z roko, češ da je normalno, da je nervozna, ker so tu težave (denarne, študij, zdaj vzgoja otrok itd.) in da so pač ženske po naravi nervozne. Sin se je takoj po diplomi zaposlil, našla sta prijetno stanovanje, ki smo ga s skupnimi močmi uredili, in kazalo je, da bo zveza uspešna. Rodila sta se vnuka in seveda smo bili, tako midva z možem kot njeni starši, evforični, presrečni. Potem pa sem opazila, da se med njima odnosi krhajo, predvsem (po mojem občutku, videnju) zaradi njene močne potrebe po ukazovanju, obvladovanju vsega in vseh, ki jo obdajajo. Vzgoja otrok je tekla po vseh mogočih priročnikih, noben nasvet z moje strani ni bil niti slišan niti sprejet. Popolnoma se je posvetila otrokoma, kot da je to edino, kar še osmišlja njeno življenje. Takoj po diplomi se je vpisala na podiplomski študij, a je vse skupaj pustila, češ da je družina prvo. Tudi ko je vpisala oba otroka v vrtec, da bi se čim prej socializirala, se ni lotila ničesar, ne študija ne iskanja zaposlitve. Sina (in tudi naju z možem) je začelo skrbeti, sinova plača namreč res ne zadošča za življenje 4-članske družine v velikem mestu. Z njenimi starši smo se dogovorili, da oboji mesečno prispevamo k dohodkom mlade družine, snaha pa naj le doštudira, da se bo morda laže zaposlila. Pa nič, ves dopoldan čemi v stanovanju, tuhta, niti pod razno ne študira, še manj si išče zaposlitev. Zalomilo se je pred štirimi meseci. Poslala mi je pretresljivo pismo, v katerem obtožuje sina, da je alkoholik, da jo psihično trpinči, zanemarja otroka in ne skrbi za nič v hiši. Priznam, bila sem tako šokirana, da me je skoraj kap. Res je, da se ne vidimo vsak dan, ne vem, kako teče njun vsakdanjik, kakšni so medsebojni odnosi, toda da bi bil moj sin alkoholik, pa da jo zlorablja, pa da ne skrbi za otroka … Z možem sva se takoj usedla v avto in šla na pogovor. Bilo je grozljivo! Oba sva se postavila na snahino stran, tako da je bilo videti, kot da je najin sin največji zločinec daleč okoli. Tako prepričljiva je bila v pismu in z besedami, nanizala je kopico situacij, s katerimi je argumentirala svoje obtožbe, da si sploh nisem drznila podvomiti v njene besede. Sin pa je le sedel poleg nas, mirno požiral obtožbe in očitke, a se mi je zdelo, da je vse skupaj pričakoval, slutil, da je vse krute besede že velikokrat slišal. Ni bil pretresen niti glasu ni dvignil, pustil je, da je snaha izlila ves svoj žolč nanj. Domov grede sem se počutila kot izdajalka, saj mu niti nismo dali do besede. Njegove plati zgodbe z možem nisva slišala. Žrlo me je, prenehala sem spati in čez dan-dva rekla možu, da ne verjamem snahinim obtožbam. Morala sva preveriti, slišati še njegovo zgodbo. Čez nekaj dni sva se zmenila s sinom za srečanje. Bilo mu je zelo hudo. Povedal je, da ga že mesece vsak dan zalezuje, bere njegova poslovna in osebna sporočila, preverja bančni račun, sprašuje po telefonu sodelavce iz službe, s kom se druži, kam hodi na kavo … Priznal je, da s sodelavci večkrat popije, da jo je tudi že prizadel z ostrimi besedami, nikakor pa se nima za alkoholika in moškega, ki bi trpinčil svojo partnerko. Da pa je postalo vse skupaj res neznosno, da ne zmore več, da ga samo še otroka zadržujeta … na koncu pogovora se je vendar izcimilo, da jo ima še vedno zelo rad in je nikakor ne bi zapustil, v takšni situaciji pa še sploh ne. Kljub vsemu, kar je povedal, sva mu svetovala, naj gre (na njeno zahtevo) k strokovnjaku, ki se ukvarja z alkoholiki, da se bo morebiti unesla, pomirila, prepričala, da nima prav. Res sta šla – skupaj – in zdravnik je predlagal ambulantno terapijo in tedensko, celo vsakodnevno preverjanje alkohola v urinu in krvi. Sin je vse sprejel in se držal dogovorov, hodil v ambulanto na pogovore in na preglede v laboratorij – čeprav je seveda strokovnjak že po nekaj srečanjih ugotovil in potrdil, da ne gre za alkoholizem. Pa se položaj ni čisto nič popravil. Snaha si je sama kupila napravo za merjenje stopnje alkohola v krvi in ga hotela vsak dan doma preverjati. Takrat je sinu prekipelo! Vmešali so se še njeni starši in ga obtožili, da spravlja njihovo hčer ob pamet, da je zaradi njega živčna razvalina, da ga bo zapustila in se odselila domov, on bo pa že videl svoje … skratka, popoln KAOS! Kaj menite? Kakor jaz vidim situacijo, je moja snaha ali hudo hudo depresivna ali ima kakšno drugo duševno »okvaro«. Občutek imam, da nima rada nikogar več, še najmanj sebe, edino z otrokoma je nežna in pozorna na vse, kar ju zadeva. Dopoldneve, ko sta malčka v vrtcu, prebije v stanovanju, klicari vsenaokrog, piše čudna pisma, v katerih je sina že tako očrnila, da utegne ostati še on brez službe. Ni dovzetna za nobeno reč, najbolj pa ponori, ko ji rečemo, naj bi se zaposlila in šla med ljudi, saj ni normalno, da mlada ženska z univerzitetno diplomo pri 32 letih nima niti dneva delovne dobe. Po mojem je razočarana nad sabo, svojim neuspehom (študij), težko finančno situacijo, nad življenjem sploh. A besede ne zaležejo, nehala je poslušati! Kategorično zavrača vse predloge in vztraja, da je nemogoče situacije kriv sin. Enako menijo njeni starši, ki niti slišati nočejo, da je del krivde za nastalo situacijo tudi na njihovi hčeri. Ne zaleže niti to, ko obzirno opozorim, da iz moje in moževe pokojnine ne moreva v nedogled finančno podpirati še sina in nje. Nič. Po malem obupujem, žal mi je otrok, ki gotovo čutita to nenehno napetost v hiši, besedne dvoboje tudi slišita, na srečo pa (še) ne razumeta. Kaj naj storim – če sploh kaj? Zavedam se, da nimam pravice posegati v sinovo in snahino življenje, a me pesti strah, da bosta prej ali slej začela fizično obračunavati ali se utegne zgoditi še kaj bolj grozljivega. Hvala za odgovor, če ga boste napisali. BRALKA 2014

Kako pomagati snahi in njeni družini? comment arrow
Spoštovana gospa,

zgodba, ki ste jo opisali, je težka in v sebi nosi ogromno žalosti, jeze, bolečine, nemoči, negotovosti in tudi strahu. S katere koli strani pogledate, je občutek, kot da se ne da sploh nič narediti, spremeniti ali izboljšati. Kot da vse uhaja iz rok in ni več nadzora nad življenjem, kot da je ves trud zaman. Tako nekako se najbrž počutita tudi vaš sin in snaha. Želita si gotovosti, varnosti in miru, tako zase, kot za odnos in družino, vendar je njuna lastna in skupna stiska še vedno večja oziroma se stopnjuje, nič pa se ne izboljša. V odnosih prevladuje občutek nemoči: tako se počuti vaš sin, ki se za lastno preživetje občasno poslužuje alkohola, tako se počuti vaša snaha, kar se jasno izraža tudi v njenem sedanjem življenju, tako se počutite vi, ki bi jima želeli pomagati, a ostajate nemočni.

Občutek imam, da so med drugim v preteklosti starši od vaše snahe zelo veliko pričakovali, kar ji je nekaj časa (navidezno) uspevalo, zdaj pa tega ne zmore več. Bolj kot njeni občutki in želje so bili pomembni rezultati. Jeza, ki se ji je skozi leta nakopičila, se enkrat odraža v obliki depresije (potlačena jeza), drugič v obliki nekontroliranih izbruhov na najbližje. To pomeni, da njena jeza (nestrinjanje) nikdar ni bila slišana in sprejeta, ker pa je je preveč, jo nenadzorovano izraža, čeprav verjamem, da tudi sama tega ne želi. Po svojih močeh se še vedno oprijema zadnjih bilk, ki bi jo potegnile iz brezna nezadovoljstva, neuspeha in čustvene osiromašenosti, ter se trudi dokazati, da so vzroki za njeno nesrečo drugje (tako kot njeni starši). Da bi vsaj začasno prekrila lastne občutke nesposobnosti in nevrednosti, je žarišče njenih težav usmerjeno na njenega partnerja, ki ga na različne načine preverja. Tudi vaš sin jezo tlači, beži pred resnico in nezadovoljstvo lajša s svojimi prijatelji, občasno pa izbruhne. Čutim, da bi tudi vam želel marsikaj povedati. Vaša vnuka morda vsebine dogodkov ne poznata povsem, zelo dobro pa čutita vse čustvene nemire svojih staršev, ki ju ne puščajo ravnodušna.

Vsekakor bi bilo najbolje, da bi si vaš sin in snaha skupaj poiskala strokovno pomoč (psihoterapevta), ki bi s srcem prisluhnil vsem njunim težkim stiskam ter se nanje preko pogovora nežno odzival in jima tako postopoma omogočil prevzemanje odgovornosti za svoja življenja. Vendar bo to možno šele, ko bosta tako čutila. Terapij se lahko sprva udeleži tudi samo eden, npr. vaš sin in se mu morda partnerica pridruži kasneje. Vse dotlej ste jima lahko vi, ki njune stiske dobro zaznavate, čustvena opora na njuni poti, seveda, če boste to sami želeli. Tukaj mislim na oporo v smislu, da ste jima na voljo le za pogovor, poslušanje, razumevanje, varstvo otrok ipd., brez obsojanja in nasvetov (razen če bi to sama želela). Pomembno je, da si povrneta občutek vrednosti, sprejetosti in zaupanja vase, da sta lahko kljub vsem stiskam in napakam, s katerimi sta se in se soočata, v očeh najbližjih še vedno sprejeta. Pod jezo, ki jo nekdo očitno izraža, je vedno ogromno žalosti in bolečine in ko se bo vaša snaha nekoč zmogla zjokati, ji bo veliko lažje. Potrebuje le pomirjanje, toplino in veliko objemov.

Srečno vam želim.

dr. Barbara Novak,
zakonska in družinska terapevtka
Info terapije 031 309060
Prejšna stran
...
50
51
52
53
54
...
Naslednja stran
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.