Spoštovani,

zanimivo in obetavno razmišljanje, ki pa bolj (kot terapevtsko) zadeva duhovno področje življenja. Razumljivo je, da vas zmotijo krivice bližnjih, saj jih dobesedno občutite, opazite in vidite. Morda se takrat počutite jezno, besno, razočarano, tudi nemočno, obupano. In ker so občutki negativni, ker niso ovrednoteni (s strani drugih), ker se o tem morda ne (z)morete pogovoriti, niste slišani ali sprejeti, ostanete sami z njimi, zato jih nevede zanikate in potlačite v sebi, zaradi česar se počutite slabo, nesrečno. Morda se vam dogaja tudi, da ne glede na to, kaj naredite, niste opaženi in pomembni kot bi si želeli.

Spremembe se začnejo dogajati, ko človek tvega in naredi tisto, česar ga je najbolj strah, čemur se najbolj izogiba. Ena od možnosti je ta, da se pogovorite o tem, kar doživljate s strani ožje družine, in sicer kako se v določenih situacijah počutite, kaj vas prizadene, oddalji, razočara, da govorite o sebi in svojih občutkih. S tem tvegate ponovno razočaranje ali zavrnitev, čeprav se pogovori o čustvih drugih vedno dotaknejo, kar se lahko pokaže šele na dolgi rok. Druga od možnosti je delo na sebi, spremembe znotraj sebe, kar je možno v obliki terapevtskih srečanj, kjer bi lahko ugotovili in prepoznali vaše čustvene vzorce odnosov, ki se vam v družini nevede ponavljajo, ki jih živite, ter ovrednotili življenjske izkušnje, ki vplivajo na vaš sedanji način življenja. Če svoje izkušnje dovolj ozavestite, vam jih ni treba več ponavljati.

Ena od možnosti in kar morda vi sprašujete pa je zavestno in premišljeno usmerjanje svojih misli ter spreminjanje negativnih v pozitivne, o čemer lahko najdete številno literaturo. Celotno razmišljanje in dejanja morajo izžarevati pozitivnost in naklonjenost do drugih. Bolj ko o pozitivnih stvareh razmišljate (ali sanjarite), več pozitivnih dogodkov prikličete (in obratno). To pomeni, da bi v takšnem procesu člane vaše ožje družine počasi začeli sprejemati takšne, kakršni so, saj vam v resnici nudijo in dajejo toliko, kolikor zmorejo in znajo ter kolikor vi dopuščate. To tudi pomeni, da bi jim odpustili vse boleče zamere in krivice, ki ste jih bili deležni, jih ne bi obsojali in bi se zavestno osvobodili svojih negativnih prepričanj, ki vas zasedajo (npr. nisem dovolj dobra). Dan bi lahko začeli z odločitvijo, da boste preživeli lep dan, da se boste družili s prijetnimi ljudmi. Želim vam, da bi se počutili karseda izpolnjeno in srečno.

dr. Barbara Novak,
zakonska in družinska terapevtka

(barbara.novak6@gmail.com)