Lepo pozdravljeni,
ob izgubi ljubljene osebe navadno nastopi boleč in popolnoma naraven odziv, žalovanje. Smrt bližnjega je izjemno stresen dogodek, odziv nanj pa odvisen od tega, kako blizu nam je bila oseba, katero smo izgubili, kaj vse nam je bilo s to izgubo odvzeto, od okoliščin izgube, od naših karekternih potez in sposobnosti za spoprijemanje s stresnimi dogodki ter tudi od tega, kolikšno podporo prejemamo od naše okolice (družine, prijateljev…) ob in po tem žalostnem dogodku.
Čeprav vsak posameznik žaluje na svoj način, velja, da se pri večini žalovanje odvija v fazah, ki so lahko tudi prepletene ali v drugačnem vrstnem redu. Po izgubi bližnjega naj bi najprej nastopilo zanikanje, s katerim skušamo omiliti bolečo situacijo. Ob šoku, ko izvemo žalostno novico, si pogosto skušamo prigovarjati, da se to ni zgodilo, da ni res. Kmalu zatem nastopi jeza, pogosto je usmerjena na zdravnike, boga, nase (morda v obliki samoobtožb, da nismo storili dovolj za ljubljeno osebo) ali na osebo, ki smo jo izgubili. Po tej fazi nastopi faza pogajanja, s sabo, bogom ali drugimi. Prepričujemo se, da bi se lahko stvari iztekle drugače in želimo še eno priložnost za stik z ljubljeno osebo ipd. Temu navadno sledijo močni občutki žalosti in nemoči, lahko nastopi tudi krivda, ta faza je lahko zelo dolgotrajna in v tej fazi obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije. Navadno po določenem času (ki je drugačen pri vsakem posametniku) nastopi sprejemanje in sprijaznjenost z izgubo, ki nekako zaključi žalovanje, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni.
Iz vašega pisma lahko sklepam, da do sprijaznenja z bolečo izgubo še ni prišlo, občutki žalosti in podoživljanje bolečega obdobja so še vedno zelo intenzivni. Nobenega »pravila« ni, da bi po dobrem letu dni do tega že »moralo« priti, verjetno potrebujete še nekaj časa. Faza žalovanja naj bi trajala v povprečju od enega do dveh let. Svetovala bi vam, da se ne zapirate vase ter izogibate družbi. Morda bi se vaši sorodniki ali prijatelji z veseljem večkrat odzvali vašemu vabilu k druženju, morda bi se lahko zaradi kakšnega hobija ali zanimanja pridružila kakšni skupini ali kaj podobnega (obstaja tudi kar nekaj skupin za podporo žalujočim, npr. Hospic). Pomembno je tudi, da občutite, da živeti življenje naprej ne pomeni, da ste pozabila na svojega dragega moža ali da ste ga prenehala pogrešati ali imeti rada.
V kolikor pa boleči občutki še nekaj časa ne bodo začeli postajati bolj znosni in manj intenzivni ter boste opazila tudi kakšnega od znakov depresije, pa nikar ne odlašajte ter poiščite ustrezno pomoč, naprimer psihoterapevtsko.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka in doktorandka Zakonske in družinske terapije