Pozdravljeni,
mejna osebnostna motnja je stanje, ki močno vpliva na življenje posameznika, predvsem na področje njegovih medosebnih odnosov. Oseba z mejno osebnostno motnjo je čustveno nestabilna, se vede impulzivno, ima pogoste izbruhe jeze, ki lahko prerastejo tudi v fizične napade. Podlaga za težave v medosebnih odnosih, zaradi katerih trpijo tudi njeni bližnji, je močan strah pred zapustitvijo, osamljenostjo. V izogib uresničenju tega strahu zato lahko poskuša bližnje nadzorovati, je zelo ljubosumna, posesivna in manipulativna, najbolj ravno do tistih, kateri so ji najbližji (partner, otroci…) ali od katerih se čuti najbolj odvisno. Pogosto se v odnosih odvija ena od dveh skrajnosti - ali pretirano skrbi za druge in jih s svojo skrbjo (nadzorom) »duši« ali pa pričakuje pretrano pozornost in skrb s strani drugih, katere nikoli ni dovolj. Z očitki zna v drugih pogosto vzbuditi krivdo, sama pa le redko prizna svoje zmote in napake. V ozadju nastanka mejne osebnostne motnje je največkrat velika neuglašenost matere na potrebe otroka, nihanje od izkazovanje pretirane pozornosti do zavračanja, ignorance, velikokrat pa so osebe, ki kasneje razvijejo mejno osebnostno motnjo, prestale tudi hujše ali ponavljajoče se zlorabe.

Vaša naloga, zaščititi otroke pred manipulacijami očeta z mejno osebnostno motnjo, vsekakor ni lahka. Veliko je odvisno od tega za kakšne manipulacije gre, ali sta z očetom otrok še skupaj ali ločena, če je temu tako, kako je s skrbništvom, ter seveda tudi od starosti in načina odzivanja otrok na manipulacije. Vsekakor vam svetujem, da se z otroki čimveč pogovarjate, tudi o tem, kako doživjajo manipulacije s strani očeta, seveda na način, primeren njihovi starosti. Pomembno je, da jim očeta ne predstavljate kot slabega, hudobnega, v kolikor pa govori ali počne kaj, kar otrokom škodi, pa je pomembno razložiti, da njegova dejanja niso ok, ter, da niso povezana z njimi (da ne bi za njegove besede in dejanja prevzeli krivde nase). Najpomembneje je, da otrokom dovolite, da izrazijo vsa čustva, katera doživljajo, da so lahko jezni, žalostni, zmedeni ipd, ter, da jim poveste in pokažete, da se lahko v zvezi s čimerkoli obrnejo na vas, da jim boste vedno v oporo. Za otroka je nadvse pomembno, da ima nekakšno »varno bazo«, vsaj eno osebo, na katero se lahko zanese, katera mu predstavi prave vrednote ter je dovolj trdna, da njemu ter tudi ostalim postavi trdne meje in se jih drži. Tako se bo tudi sam naučil postaviti meje ostalim, se naučil reči »ne« ter se zoperstaviti manipulacijam s strani drugih.

V kolikor oče v svojih manipulacijah poskuša otrokom predstaviti vas v slabi, sebe pa v dobri luči, menim, da se je dobro z otrokom pogovoriti o tem, kaj se dogaja, kako vse to doživlja on, ter kako vidite stvari vi (spet na način, primeren njihovi starosti in zrelosti ter brez obtoževanj). Veliko je primerov, ko enemu od staršev uspe otroka »zavesti«, ga zmesti z raznimi manipulacijami ali podkupovanji, vendar pa ob iskrenosti in odločnem postavljanju mej s strani drugega starša, prej ali slej spet vidi stvari v realni luči.

Upam, da vam je odgovor vsaj malo v pomoč, v branje pa vam priporočam tudi knjigi »Ne stopajte več po prstih« (Mason in Kreger) ter »Surviving a Borderline Parent« (Roth, Friedman in Kreger).

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka in doktorandka Zakonske in družinske terapije