Spoštovana gospa.
Res je normalno je, da gre vsako partnerstvo skozi določene faze. Partnerja znotraj odnosa se spreminjata in rasteta. Kadar je vse lepo in prav niti nimamo potrebe po spremembi, šele težave oz. točka na kateri se vprašamo zakaj sva midva sploh še skupaj, so tiste prelomnice, ki prinesejo ali razhod ali pa okrepijo medsebojno vez.
Vsako partnerstvo je sestavljeno iz dveh oseb, ki soustvarjata skupno polje in si tudi delita odgovornost za nastalo situacijo. Zelo lahko razumem vaš občutek svobode ob moževi odsotnosti. So bili to morda trenutki, ko ste res zaživeli sebe? Se pa vprašam, kako to, da se sicer prilagajate in poslušate njegovo nerganje? Ali to pomeni, da se nezadovoljstvo, že leta, nabira v vas dan za dnem in ga vi potlačite. Lahko, da so se v vas že v času otroštva zasidrala nenapisana pravila kot so "ustrezi drugemu" in "ti nisi pomembna". V nastali situaciji je čas, da se obrnete vase in pri sebi pogledate zakaj se to dogaja in kaj vi lahko naredite, da boste imeli bolj sproščeno življenje tudi znotraj zakona. Morda je eno temeljnih pravil to, da moramo poskrbeti zase in za svoje potrebe, razviti dovoljenje, da drugim postavimo mejo v odnosu, kako se z nami komunicira in kako ne. Za kakovosten odnos je pomembna iskrenost, sposobnost samorefleksije in pogum podeliti svoje občutke s sopotnikom. Namesto da s prstom kažemo na drugega, raje podelimo kako se mi počutimo, kaj mi doživljamo in ob tem sprejmemo odgovornost za to nase.
Morda bi vam lahko pri samopomoči skozi notranji konflikt, ki je nastal znotraj vas, pomagali knjigi "Najina ljubezen" in "Ohraniva najino ljubezen" (Dr. Harville Hendrix). V kolikor boste še naprej v dilemi se lahko odločite tudi za nekaj ur psihoterapije, kjer boste morda dobili globlji uvid v dogajanje znotraj sebe.
Prijazen pozdrav,
Laura Tratnik,
univ. dipl. obl., spec. TA psihoterapije