Spoštovani,

v vašem pismu ste že sami navedli pomembne razloge težav vašega moža, ki se v sedanjih odnosih kažejo na različne načine, največkrat negativne. Čeprav neizpolnjene potrebe vašega moža s strani staršev izhajajo iz njegovega otroštva, se le-te v odraslih intimnih odnosih običajno zelo izrazijo. Fizično nasilje otroka zelo zaznamuje. Ne le, da mu okrni njegovo samopodobo, temveč ga zaznamuje predvsem z občutki sramu, ponižanja, zaničevanja, jeze, nepomembnosti in nezaščitenosti. Če je vaš mož živel v nepredvidljivem družinskem vzdušju, pospremljenem s pogosto vzkipljivostjo in jezo staršev, zlasti pa njihovo nezmožnostjo razumeti in začutiti ga ter pomiriti kot otroka, ga je to dodatno zaznamovalo z nemirom. Tudi kasneje, kot odrasli s starši ni zmogel najti pravega stika. Stalen občutek zapostavljenosti ga nenehno opominja o njegovi (ne)vrednosti, tako on to doživlja. Z odzivi, kot jih opisujete, nevede kliče po pozornosti in bližini drugih, hkrati pa so odraz njegove neznosne bolečine in nemira. Ker ga starši niso zmogli sprejeti in zares slišati, čeprav si je samo to želel, je čustveno breme, ki se je z leti nakopičilo, zanj pretežko. Zagotovo se bo moral najprej odločiti, če si želi pomagati. O vseh bremenih in stiskah, ki jih nosi v sebi, bo moral začeti govori, z vami, če vam zaupa, ali kom drugim (strokovnjakom) ter ovrednotiti tiste najtežje izkušnje in občutke iz preteklosti, ki jih ne more pozabiti in ki ga vznemirjajo. Ta pot ni enostavna, potrebno je vložiti veliko časa in volje, se pa, če se človek za to zares odloči, zelo obrestuje. Če se ne bo odločil za nobeno spremembo ali kako drugače poskrbel zase, se stvari same od sebe ne bodo izboljšale. Lahko ste mu v oporo, učinkoviti bodo umirjeni odzivi in vera v to, da se vedno najde kakšna rešitev. Njegova ranjena duša išče samo mir in sprejetost. Želim vam vse najlepše in srečno.

dr. Barbara Novak,
zakonska in družinska terapevtka