Človek ima na voljo določene miselne (kognitivne) trike, s katerimi lahko ukani/prelisiči samega sebe, svojo logiko, od katere nima koristi oz. mu predstavlja vir neugodja. Če gre človek sam sebi na živce v nekaterih življenjskih kontekstih ali odnosih, mora predrugačiti svoje misli. To je seveda težko. Da človek pretenta neko svojo motečo misel (nesmiselno logiko), mora vpeljati drugo misel, ki bo zmagala po neki drugi logiki. Druga logika mora zmagati učinkovito, in človek mora aktivirati določene obrambne mehanizme (racionalizacijo, sublimacijo, kompenzacijo, intelektualizacijo …), da se to zgodi. Banalno rečeno: človek si mora včasih tako lagati – si prikrojiti resnico – da sam sebi verjame, torej, da verjame drugi logiki.
V sistem vrednot je včasih potrebno – v objemu določenih problemov – vpeljati druge vrednote, v smislu: »Sam sebi se smilim, v resnici pa so moji problemi čisto obrobni. Ti obrobni problemi mi ne smejo in ne morejo do živega, ker sem zdrav, ker imam službo in vse, kar si mnogi ljudje lahko samo želijo – jaz budala, pa dramatiziram in si delam probleme. Ne bom se več pritoževal …« Tako logiko je seveda spontano in samoiniciativno težko vpeljati v lastno razmišljanje. Če pa bi dobili raka in po kemoterapiji ozdraveli, pa si ne bi (dobesedno) ustvarjali problemov iz nič.
Po drugi strani, vam predrugačenje pogledov na določene probleme v razmišljanje o problemih vpelje (le) neka avtoriteta, in to v živem (prepričljivem) pogovoru. No, tudi tale moja pisni odgovor je lahko učinkovit. Vendar morate vedeti, da sem jaz, Roman Vodeb, definitivno resničen strokovnjak/modrec za razumevanje in predrugačenje tovrstnih življenjskih problemov/situacij. V bistvu govorim o določenem uvidu oz. spoznanju, da je življenje lahko lepo, če se sami mazohistično ne mučimo in se sami ne spotikamo. No, pravi psihoanalitični/psihoterapevtski uvid je sicer malce drugače koncipiran. Namreč – v daljšem psihoterapevtskem procesu človek navadno pride do določenih globljih uvidov (v infantilne potlačitve) v katerih spozna, da dotični (manifestni) problemi sploh niso bistveni, in da je bistveno otroštvo oz. primarna družina in problemi, ki so se človeku dogajali v otroštvu in jih je potlačil. No, je še nekaj metod oz. trikov, preko katerih se da človeka, njegove moteče oz. napačne misli/razmišljanje predrugačiti. Gravitirajo v register hipnoze oz. t.i. NLP (nevrolingvističnega programiranja), torej (inducirane) sugestije (vplivanja).
Da bi človek kar postal baraba, ker bi to hotel, se pa ne da. Varovalka je Nadjaz, ki jo ljudje imamo, četudi morda ne bi hoteli.
Če so določene moteče življenjske situacije »kontaminirane« s čustvi oz. libidom oz. seksualnostjo, je situacija še posebej zagatna. Kakšno »odljubljanje« ali pa ljubosumje se ne da kar tako (učinkovito) pedrugačiti – v takšnih libidinalnih kontekstih je potreben čas, kjer prihaja do »abstinenčnih kriz«.

Roman Vodeb,
teoretski psihoanalitik