Pozdravljena gospa Maja,
izguba dolgoletnega partnerja predstavlja enega največjih stresov v človekovem življenju, za mnoge celo največji stres. Reakcije na ta pretresljiv dogodek so različne, prav tako trajanje žalovanja. Pomembno je, da se zavedamo, da žalovanje navadno poteka v sledečih si fazah in žalovanje kot takšen proces, pri sebi tudi sprejmemo. Po izgubi bližnjega naj bi najprej nastopilo zanikanje, s katerim skušamo omiliti bolečo situacijo. Ob šoku, ko izvemo žalostno novico, si pogosto skušamo prigovarjati, da se to ni zgodilo, da ni res. Kmalu zatem nastopi jeza, pogosto je usmerjena na zdravnike, boga, nase (naprimer v obliki samoobtožb, da nismo storili dovolj za ljubljeno osebo) ali na osebo, ki smo jo izgubili. Po tej fazi nastopi faza pogajanja, s sabo, bogom ali drugimi. Prepričujemo se, da bi se lahko stvari iztekle drugače in želimo še eno priložnost za stik z ljubljeno osebo ipd. Temu navadno sledijo močni občutki žalosti in nemoči, lahko nastopi tudi krivda, ta faza je lahko zelo dolgotrajna in v tej fazi obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije. Navadno po določenem času nastopi sprejemanje in sprijaznjenost z izgubo, ki nekako zaključi žalovanje, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni. Čas žalovanja, od izgube do sprejetja, je drugačen pri vsakem posamezniku, raziskave kažejo, da v večini nastopi v obdobju od enega do treh let, seveda pa so pogosta tudi odstopanja. Faze se pogosto prepletajo, katera od njih se lahko tudi ponovi. Tudi ko v sebi sprejmemo izgubo, moramo pričakovati, da lahko pridejo trenutki in obdobja, ko bo bolečina spet bolj intenzivna (obletnice, prazniki, dogodki in kraji, ki oživijo spomine na skupne trenutke…).
Sama ste verjetno v sebi že sprejela bolečo izgubo do določene mere, zaživela ste z novim partnerjem. To, da ne morete do njega gojiti enakih čustev, kot do svojega pokojnega dolgoletnega partnerja, je povsem normalno. Pričakovano je tudi, da novega partnerja v določeni meri primerjamo s prejšnjim, pretirano ukvarjanje s primerjavami pa je tudi nevarno in stoji na poti vzpostavljanja nove veze, ki bo edinstvena in kot takšna neprimerljiva s prejšnjo. Poskušajte v sebi sprejeti, da bo nova zveza precej drugačna od prejšnje, kakšne stvari vam bodo ustrezale manj, kakšne morda bolj. Sprejemanje je pomembno predvsem v povezavi z vašimi občutki do nove zveze, so takšna kot so, poskušajte pa ostati odprta za sprememebe. Osamljenost, ki jo čutite v sebi, je verjetno posledica močne navezanosti na pokojnega moža ter tega, da ga še vedno pogrešate in ga verjetno v določeni meri tudi vedno boste. Pomembno pa je tudi, da se osredotočite in raziščete občutke in dogajanje v vaši novi vezi. Se morda počutite osamljeno tudi zaradi tega, da v novi zvezi manjka kaj, kar je za vas bistvenega pomena? Kaj je razlog, da se z novim parterjem ne morete pogovarjati tako, kot ste se z možem? Gre morda tudi za blokade na vaši strani (včasih so to lahko občutki krivde zaradi obstoja nove zveze, včasih strah pred ponovno izgubo ipd.)? Lahko z novim partnerjem govorite tudi o neprijetnih občutkih, o vsem tem, kar ste opisala v pismu? Menim, da bi bilo to zelo pomembno in upam, da je novi partner razumevajoč do vaših občutkov ter tudi do razkritij, katera bi bila zanj sicer lahko neprijetna. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da gojite in vedno znova vspostavljate prijazen in negujoč odnos do sebe – sprejemajte vse svoje občutke z razumevanjem, si dopustite njihovo izražanje in si jih ne očitajte.
Želim vam vse dobro na vseh področjih in vas lepo pozdravljam,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka