Pozdravljeni,
izguba dolgoletnega partnerja predstavlja enega največjih stresov v človekovem življenju, za mnoge celo največji stres. Reakcije na ta pretresljiv dogodek so različne, prav tako trajanje žalovanja. Večina žalujočih opisuje, da se jim zdi, da je življenje izgubilo ves smisel, da si ne morejo predstavljati, da bi žalost kdaj minila ter bi v njihovo življenje spet posijala luč veselja, o čemer dvomite tudi sam.

Pomembno je, da se zavedamo, da žalovanje poteka v sledečih si fazah in žalovanje kot takšen proces, pri sebi tudi sprejmemo. Po izgubi bližnjega naj bi najprej nastopilo zanikanje, s katerim skušamo omiliti bolečo situacijo. Ob šoku, ko izvemo žalostno novico, si pogosto skušamo prigovarjati, da se to ni zgodilo, da ni res. Kmalu zatem nastopi jeza, pogosto je usmerjena na zdravnike, boga, nase (naprimer v obliki samoobtožb, da nismo storili dovolj za ljubljeno osebo) ali na osebo, ki smo jo izgubili. Po tej fazi nastopi faza pogajanja, s sabo, bogom ali drugimi. Prepričujemo se, da bi se lahko stvari iztekle drugače in želimo še eno priložnost za stik z ljubljeno osebo ipd. Temu navadno sledijo močni občutki žalosti in nemoči, lahko nastopi tudi krivda, ta faza je lahko zelo dolgotrajna in v tej fazi obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije. Navadno po določenem času nastopi sprejemanje in sprijaznjenost z izgubo, ki nekako zaključi žalovanje, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni. Čas žalovanja, od izgube do sprejetja, je drugačen pri vsakem posamezniku, v večini pa nastopi v obdobju od enega do dveh let.

Na vprašanja, ali bo kdaj bolje, ali bo nehalo boleti ter, ali boste kdaj lahko spet preživel normalno dan, odgovorim z optimističnim da. Vsekakor pa potrebujete čas, potrebno je prebroditi vse faze žalovanja do končnega sprijaznjenja, na tej poti pa je ogromno bolečine, jeze in obupa. Pomembno je, da ta čustva izrazite – da se zjokate, kadar ste žalosten, ko boli ter si dovolite izraziti tudi jezo, jo morda prelijete na papir, se o njej s kom pogovorite, skratka najdete način, ki bo vam najbolj ustrezal. Menim, da bi bilo dobro tudi, da bi preživel več časa s sinovoma in njunima družinama. Tako otroka, kot vnuki, vas verjetno pogrešajo ter bi se razveselili vaše družbe. Preživljanje časa posebno z mlajšimi otroci, je včasih lahko zelo učinkovito zdravilo za žalost. Morda bi bilo koristno, da bi se pogovoril s sinovoma tudi o tem, kako se onadva soočata z izgubo mame, kako je z njunim žalovanjem. Morda se izkaže, da vsi trije močno potrebujete oporo drug drugega. Naj omenim še društvo Hospic, kjer imajo skupinska srečanja za podporo žalujočim.

Ostanite močni in ne izgubite upanja, čas zaceli rane, oziroma vsaj olajša bolečino, včasih pa ga je za to potrebno precej. V kolikor pa se bolečina ne bo sčasoma pričela postopoma zmanjševati ali pa boste pri sebi opazili znake depresije, nikar ne odlašajte s pogovorom s strokovnjakom (psihiater, psihoterapevt).

Želim vam, da v vaše dni kmalu posije žarek svetlobe,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka in doktorandka Zakonske in družinske psihoterapije