Od skrbništva do borbe za ohranitev stikov nad vnuki
Naj v uvodu k temu pisanju prvo pojasnim, da je moj prispevek na temo odvzema vnukov dedku in babici, ter namestitev slednjih v rejniško družino ne le zgolj pravna analiza konkretnega primera (za slednje nimam potrebnega vpogleda), temveč tudi moje osebno mnenje, kot predstavnika družbe (državljana), ki živim in ustvarjam v Republiki Sloveniji.

Pa se za trenutek ustavimo pri pojmu "republika", ki izvira iz latinskega pojma Res publica, ki v direktnem prevodu pomeni "javna stvar". Iz slednjega lahko lepo izpeljemo, da je Republika Slovenija "javna stvar", oziroma da v Republiki Sloveniji vlada ljudstvo. Seveda ljudstvo svojo voljo izraža preko volitev, ko v Državni zbor izvoli predstavnike svojega ljudstva, kateri naj bi potem v različnih zakonodajnih procesih zasledovali interese volivcev (pa je temu resnično vedno tako?).

Prav tako, kot vse zakone na podlagi katerih potem delujejo državni organi (upravne enote, policija, pravne osebe javnega prava in seveda tudi Center za socialno delo), je sprejel zakonodajalec (državni zbor), ki smo ga vedno v Republiki Sloveniji izvolili MI (volivci). Slednji, Državni zbor, je tudi sprejel Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v svojem 119. in 120. členu določa in pooblašča Center za socialno delo za sledeče ukrepe:

119. člen
Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in
varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

120. člen
(1) Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in
varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.
(2) S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.
(3) Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega

Razlaga 120. člena ZZZDR nam jasno pokaže, da je zakonodajalec dal pooblastilo centru za socialno delo, da slednji v primeru, ko so starši (v našem primeru stari starši) zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali in tukaj sledi »srž problema«, če je iz drugih pomembnih razlogov, odvzem otroka in premestitev v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu (v našem primeru v rejniško družino), v otrokovo korist.

Pojem otrokova korist, na katero se sedaj Center za socialno delo tako zelo opira in v njem išče moralno upravičenje za svoje dejanje, je zelo širok pojem, ki ga je v današnji družbi, ki je vse prej kot enotna v svojih pogledih na svet in življenje (tako religioznih, kot tudi filozofskih), težko definirati in razlagati enotno.

Naj tukaj opomnim, da je bil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sprejet davnega leta 1976, konkretneje 4.6.1976, veljati pa je začel 1.1.1977.

Če malo preračunamo, to pomeni, da je zakonodajalec omenjeni zakon sprejel pred dobrimi 39 leti. Sedaj pa poglejmo čisto logično in zdravo razumsko. Dejstvo je, da so pojem "otrokova korist" pred 40 leti zagotovo razlagali čisto drugače, hkrati pa je imel takratni zakonodajalec, ko je sprejemal ta zakon, pred očmi čisto drugačno definicijo otrokove koristi, kot jo ima sedanji zakonodajalec. Zgolj upoštevanje, da se je v teh 40 letih spremenilo kar veliko stvari (od družbene ureditve, do samostojnosti, do vstopa v Evropsko Unijo itn.), nas pripelje do takšnega enostavnega zaključka.

Pa se vrnimo ponovno v današnji čas, kjer si po mojem osebnem mnenju, Center za socialno delo jemlje absolutno pravico, da razlaga in tolmači pojem "otrokove koristi". Seveda imajo stranke v postopku vedno pravico do pritožbe (v našem primeru stari starši niso stranke postopka in se tako na odločitev CSD-ja ne morejo pritožiti), vendar pa bodo tudi sodišča zagotovo bolj na strani mnenja Centra za socialno delo, kot pa na strani mnenja druge stranke. Sodišče razlaga pomen Centra za socialno delo in predvsem njegovo poklicanost v današnjem času, kot organ, ki absolutno najbolje ve, kaj je za otroka najbolje in kaj je v njegovo korist.

Pomen in vrednost tovrstnega pravnega sredstva (pritožbe) presodite sami. Sam bi tovrsten boj oziroma možnost uspeha enačil z Don Kihotom in njegovimi mlini na veter. (Boj z mlini na veter simbolizira usodo posameznika, ki se sreča z omejitvami resničnega sveta.)

Sedaj pa poglejmo, kaj oziroma kdo pa sploh je oziroma sestavlja Center za socialno delo. Povečini so v Centru za socialno delo zaposleni ljudje z univerzitetno izobrazbo (socialne/-ga delavke/-ca), seveda imajo tudi psihologa in svojega pravnika, da vodi različne pravne postopke, ki se tičejo Centra za socialno delo.

Pa vendar so to ponovno spet zgolj ljudje, s svojimi prepričanji (filozofskimi, religioznimi), ki morda sami sploh nimajo otrok, so ločeni ali poročeni, ki opravljajo svojo službo, hkrati pa imajo pooblastilo zakonodajalca, da s svojimi odločitvami posegajo v življenja drugih ljudi (v našem primeru življenje starih staršev), za katere so se odločili, da niso primerni, da bi sami skrbeli za svojo vnuke in so jim tako vnuke "na skrivaj" odpeljali iz vrtca in jih namestili k rejniški družini, ki pa naj bi bila po mnenju CSD-ja primerna za psiho-fizični razvoj otrok.

S tem malo širšim in poglobljenim diskurzom želim predstaviti, da gre v konkretnem primeru za zelo subjektivno prepričanje Centra za socialno delo (v ozadju seveda ljudi, ki so tam zaposleni), da je za otrokovo korist bolj primerno odraščanje v rejniški družini, kot pa pri starih starših, ki v konkretnem primeru nista starejša od 60 let. Slednjo starost poudarjam zato, ker je čedalje več primerov, ko ženske rodijo v poznih 40 -ih ali tudi začetku 50-ih let. Glede na takšno odločitev Centra za socialno delo, potem lahko sklepamo, da bi bilo v takšnih primerih za »otrokovo korist« najbolje, da se jim otroka odvzame in se ga premesti v rejniško družino.

No ja, v konkretnem primeru je CSD navedel, da starost dedka in babice NI BILA poglaviten razlog za odvzem in premestitev otrok. Temveč da so k temu botrovali še drugi razlogi, ki pa jih CSD v svojih pisanjih po mojem mnenju NI USPEL utemeljiti. S takšnimi odločitvami smo tako prišli na raven tega, da o pojmu "otrokova korist", ki ga je po naravi stvari težko definirati, odloča subjektivno prepričanje delavcev centra za socialno delo, ki pa za takšno subjektivno prepričanje nimajo tehtnih argumentov, ampak se skrivajo za "ohlapnimi" pravnimi pojmi.

Odziv ljudi (državljanov) na tovrstno odločitev CSD-ja je bil negativen. Svoje nestrinjanje z odločitvijo Centra za socialno delo so na zelo demonstrativen način izkazali na ulicah, s protesti in z jasno izraženo zahtevo - vrnite vnuke starim staršem!
Proti takšni odločitvi CSD-ja so nasprotovali isti ljudje, ki so v Državni zbor izvolili predstavnike ljudstva, ki so v zakonodajnem postopku sprejeli Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki CSD-ju daje pooblastilo, da odvzame otroka staršem, v kolikor je takšen ukrep v "otrokovo korist".

Po mojem mnenju gre v takšnih primerih, ko različni državni organi s svojimi odločitvami "poteptajo" voljo ljudstva in zanemarijo mnenje ljudi (ki svoje nestrinjanje jasno manifestirajo), za zlorabo pravnih institutov in pooblastil.

Pristati kot družba na to, da bomo žrtve subjektivnih tolmačenj ohlapnih pravnih norm, s strani državnih organov je nedopustno.

Kot državljan in oče svojemu sinu bi zagotovo želel, da bi v takšnem primeru, otrok bil zaupan v vzgojo in varstvo mojim staršem (ki so me vzgojili in mi dali določene vrednote in poglede na svet), kot pa da je otrok "posiljeno" vključen v rejniško družino (proti katerim nimam nič proti in podpiram ter spoštujem njihovo delovanje), vendar ne za vsako ceno in v vsakem primeru. Če se stari straši čutijo sposobne in želijo svoje vnuke "pripeljati do kruha", potem jim mora biti do dovoljeno in se država v to ne sme vtikati, sploh pa ne na način "zasedbe" ko ti otroka tebi nič meni nič enostavno ugrabijo in pod okriljem in pretvezo odločbe CSD-ja legitimizirajo svojo "ugrabitev".

Pa se na koncu vprašajmo, ali je takšen način in delovanje CSD-ja otroku v korist? Pardon saj res, kdo pa smo mi, da bomo to sodili? "Le čevlje sodi naj kopitar" o tem je pisal že nas sloviti pesnik France Prešeren (ki je bil za povrh vsega še pravnik). Vse preveč pa se mi dandanes pred očmi odvijajo odlomki romana Grad, izjemnega pisatelja Franza Kafke, kjer smo državljani prebivalci vasi, uradniki pa živijo na Gradu in so nedotakljivi in za nas nedosegljivi.

Sebastjan Kuhar,
univ., dipl. pravnik

Luc sinergija d.o.o., pravno in davčno svetovanje