Arhiv odgovorov Zastavi vprašanje Kdo odgovarja
Išči po vprašanjih ostalih uporabnikov in odgovorih naših priznanih strokovnjakov.
Področje
Iskalni niz
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
19.4.2014
Odgovarja:

Problemi z odraščanjem

Pozdravljeni. Pišem vam, ker ugotavljam, da se nekako ne znam več sama spoprijemati z vsemi težavami, ki jih prinese - verjetno? - odraščanje. Zdi se mi, da sem se popolnoma izgubila; skoraj na vseh področjih imam težave, ki me čedalje bolj utesnjujejo in ne znam več naprej. Vse se je začelo odkar sem prišla na fakulteto: sprva je bilo vse vredu, prišla sem na faks, kamor sem hotela, dobila sem sobo v študentskem domu z svojo najboljšo prijateljico (poznava se že iz osnovne šole, skupaj sva hodili na gimnazijo) in dobila sem novega fanta. Po enem letu skupnega bivanja pa so se pričeli med nama problemi – vse se je spremenilo. Oktobra mi je povedala, da nekako ne more biti več moja prijateljica, da je bilo preveč izrečenega in da je preveč pretrpela. Jokala se je in govorila reči, ki jih nikoli do sedaj ni: povedala mi je vse, kar jo moti na meni in kako tega ne prenese več. Bila sem šokirana, kar naenkrat sem se počutila da zanjo nisem več človek, da jo uničujem. Bilo mi je grozno, kajti skozi vsa leta sem jo spodbujala naj mi pove, kar jo moti, pa je vedno držala v sebi. Že ves čas se zavedam, da sem direktna in glasna oseba ter da bi mogoče potrebovala včasih držati jezik za zobmi – pri prijateljici se pač mislila da to ni potrebno ( moje predstave o svetu so namreč takšne, da če si z nekom v dovolj trdnem odnosu ne potrebuješ hinavščine). V tistem trenutku sem se zavedala svojih napak, se ji opravičila in dogovorili sva se, da bova poskušali od zdaj naprej začrtati najin odnos drugače. Minilo je nekaj mesecev, stvari so se umirile, jaz pa čedalje bolj ugotavljam, da ona ni več ista: postala je drug človek, »prerastla me je«. Mogoče me to na nek način boli – ima namreč fanta in kar naenkrat je postal on bistvo njenega življenja. Čudno mi je, ker me je vedno potrebovala, vedno sem se jaz postavljala zanjo, jo branila, zdaj pa me kar naenkrat ne potrebuje več. Postala je samosvoja: sicer bo mogoče izpadlo egoistično, ampak zdi se mi, da s takšno osebno kot je postala sedaj, ne morem biti več prijateljica… Mislim, ne čutim več nekega hudega zaupanja, povezanosti. Ves čas me je strah, da bo nekega dne preprosto spakirala in šla – navsezadnje me ne potrebuje več. Poleg tega sedaj blizu najinega študenta živi še neka tretja kolegica: vse več časa preživlja z njo in jaz ugotavljam, da postajam ljubosumna. Vem, da je to grdo čustvo in da me vse skupaj utesnjuje. Že nekaj mesecev si prigovarjam da to ni nič takšnega, da bo vse v redu, ampak si nekako ne morem vbiti v glavo. Hudo mi je in nočem biti obsedena z vsem tem, ampak ne znam si pomagati. Ne vem kaj naj storim, da ne bi bila ljubosumna na njiju. Ves čas me je strah, da bo od zdaj naprej raje z njo kot z mano – jaz pa se ves čas trudim, da ne bi ponavljala istih napak in nočem na koncu biti izdana. Včasih pomislim na to, da bi se preselila na drugi konec mesta, blizu sestre in njenega fanta – da bi zamenjala družbo, okoliš in malce pozabila na vse. Ampak me je strah, kajti zavedam se, da če odidem, se bosta oni dve le še bolj povezali. Zgubljena sem: večino dni razmišljam o tem svojem bolnem ljubosumju in kaj naj naredim s sabo; po eni strani bi rada, da bi bilo vse tako kot je, a to ni mogoče. Postala je drug človek: naj zato odidem? Naj vsi preživeti dnevi v smehu, razpravljanje o prvih fantih, tolaženje zaradi prvih ljubezni in prvi koncerti v tujini, vse skupne zabave, ostanejo le še – nekoliko grenak – spomin? Zavedam se, da odraščamo in da je izguba prijateljstva nekaj, kar pride s tem – po drugi strani pa me boli, da bo z njo mogoče pa lahko imela super odnos. Počutim se zgubljeno, kajti bila je človek, ki mi je pomagala premagati sebe, da sem začela verjeti vase, pokazala, da lahko imam tudi jaz prijatelje. In zdaj je druga oseba. Priznati moram, da mi je v takšnih trenutkih v veliko pomoč moj fant; je nekaj let starejši in zato me razume, kajti tudi njemu so se dogajale podobne reči. Mogoče bi celo lahko preusmerila to »navezanost« nanj, če ne bi tudi on včasih dodal še en dodaten nož v hrbet. Vsake toliko gre ven, se ga napije in se mi ne oglasi na telefon (tudi po več dni). Po takih dogodkih pride zmeraj do opravičila in kesanja, češ da se bo spremenil. Skupaj sva že leto in pol, priznati moram, da se je izboljšal, ampak še vseeno ni vredu. In tako bežim; od problemov s kolegicami h fantom, od problemov s fantom h kolegicam. Vse čas sem vmes, vse potrebujem in vsi me uničujejo. Verjetno sem kriva sama? Posledice so vidne na faksu; snov me ne zanima več, nimam več ambicij – postala sem oseba, ki je zadovoljna z vsako stvarjo. V prvem semestru sem naredila samo en izpit, ne morem se zbrati, velikokrat jokam in sem v mislih zmedena. Včasih sem hotela potovati, veliko sem pisala (dobivala nagrade), hotela sem biti uspešna ženska, ki ji ne bo glavni cilj le mož in otroci (seveda tudi to, ampak poleg tega obvezno uspešna kariera). Sledila sem sanjam, zdaj pa sem obstala in ne znam naprej. Tudi s svojo podobo nisem več zadovoljna – zelo sem se zredila in nekako nimam volje, da bi shujšala. Vsakič ko pride do problemov, jih rešujem s hrano. Vem da to ni prav, ampak umiri me. Drugi način je pijača – ne da bi se ga napila (čeprav me včasih prime), vendar si pa večkrat natočim kozarec vina in po možnosti pokadim cigareto, da se umirim (drugače nisem kadilka). Popolnoma sem izgubljena, ne vem kako naprej. Upam da napisano ni predolgo in da ne bom izpadla kot neumna najstnica, ki nima pametnejšega dela, kot se smiliti sebi. Hvala za vaš čas, odgovor in lep pozdrav! Zgubljenka

Problemi z odraščanjem comment arrow
Pozdravljeni,
iz vašega pisanja se da razbrati globoko bolečino, osamljenost in občutke žalosti. Hkrati je odraz velikega hrepenenja po sreči, veselju in pripadnosti, po tem kar vam pripada. In prav je tako. Vsak dan je nov začetek. Korak za korakom. Spoznanje za spoznanjem. Spoznavate, da ste vredna. Počasi spoznavate kaj si želite, ob tem ko doživljate to kar vam ne ustreza. Kot belo in črno. Le iz črnega se lahko rodi želja po belem, po mavričnem. V prenesenem pomenu pomeni, da se zaradi trenutno vsega "hudega" v vas rojevajo nenehne želje po iskrenem prijateljstvu, dobri lastni samopodobi, spoštovanju sebe in drugih,…

In s tem ko ste nam pisali, ste že na prvi stopnički zavedanja sebe in položaja v katerem ste. Tukaj se začne. Pri stiku s seboj in pri pogledu resnici v obraz. Naslednja stopnička je v spoznavanju lastnih hrepenenj in premikanje vsak trenutek proti temu. Vse bolj si boste želela izčistiti svoje odnose, izčistiti besednjak, izčistiti svoje misli,…temu bi lahko rekli mentalna higiena – odstranitev vsega nepotrebnega šuma. V vas se bo razjasnil pogled, želja po lepem in sproščenem življenju, kot ste ga prej poznala. Pogum je del vas in odločnost je nekaj kar vas žene naprej. Dvomov in strahov ne potrebujete več.

Sledite svojo srečo in ste na pravi Poti….ovire so po navadi dobri učitelji.

Srečno.

Jožica Poličnik,
spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinska hipnoze
Prejšna stran
...
53
54
55
Naslednja stran
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.