Spoštovana gospa, imate vse moje sočutje v nastali situaciji. Ko gre za spore med materjo in hčerjo je vedno težko in zelo čustveno. Na eni strani starši gojimo pričakovanja in doživljamo razočaranja, na drugi strani pa naš otrok (čeprav že odrastel) doživlja podobne čustvene stiske. Ustrezna komunikacija in sposobnost razumeti intrapsihični svet drugega sta most do sožitja.

Pomembno je, da na hči gledate kot na odraslo osebo. S tem mislim, da jo v svoji komunikaciji obravnavate kot enakovredno osebo in na njo ne gledate zgolj iz pozicije oziroma vloge starša. Starševska komunikacija namreč lahko v njej konstantno zbuja "otroka upornika" in do ponovnega konflikta med vama ni več daleč. Temu rečemo, da se zapletemo v "psihološke igre" in izkupiček iger so čustva in občutki, ki so nam še kako poznani že dolgo let (nemoč, jeza ..). Bodite sočutna do njenih občutkov, samo poslušajte jo, včasih stalni "nasveti" delajo več škode kot koristi. Lahko jo tudi vprašate ali kaj potrebuje od vas, kje vidi vašo vlogo oz. pomoč v svojem življenju? Lahko da je za vsem tem strah pred "odraščanjem" in sepracijska anksioznost, morda prevelika navezanost na vas, lahko so stiske vezane tudi na vlogo očeta in njen odnos do moških danes ... to so zgolj možnosti in ne dejstva seveda.

Predvidevam da sta hrana in alkohol hčeri uteha za čustvene stiske. Ko smo ranljivi in ne vemo kako sprejeti svoja čustva oz. kaj z njimi narediti se zatekamo k "obrambnim mehanizmom", ki nas kratkoročno navidezno "zaščitijo", a na dolgi rok nam ne delajo nobene usluge (alkoholizem, debelost ...). Priporočam, da se vaša hči odloči za psihoterapijo (ni enako kot obisk psihiatra) ter začne proces samospoznavanja in soočanja z vsebinami znotraj sebe pred katerimi beži v odvisnosti. Globinska psihoterapija je tek na dolge proge, zahteva rednost in vztrajnost in žal je večinoma samoplačniška. Del procesa je tudi pogledat v svoje otroštvo, prepoznat funkcionalne in nefunkcionalne vzorce družine in se naučiti soočanja s svojimi čustvi.

V kolikor se hči ne odloči za psihoterapijo in ne izrazi želje po spremembi, bi priporočila obisk psihoterapije vam. Predvsem zato, da se boste lažje soočili z bolečimi čustvi, ki se v dani situaciji porajajo vam in se naučili morda bolje postavljati meje v odnosu s hčerjo. Obema pa toplo priporočam v branje knjigo "Če škripa med hčerjo in materjo, Victoria Secunda.

Prijazen pozdrav,
Laura Tratnik
www.laura-psihoterapija.net