Pozdravljeni,
smrt bližnjega prinaša ogromen stres in bolečino v človekovo življenje. Reakcije na ta pretresljiv dogodek so različne, prav tako trajanje žalovanja, ki pa je neizbežno. Pomembno je, da se zavedamo, da žalovanje navadno poteka v sledečih ali prepletenih fazah in žalovanje kot takšen proces, pri sebi tudi sprejmemo. Po izgubi bližnjega naj bi najprej nastopil šok, nato rahlo zanikanje, s katerim skušamo omiliti bolečo situacijo. Ob šoku, ko izvemo žalostno novico, si pogosto skušamo prigovarjati, da se to ni zgodilo, da ni res. Kmalu zatem nastopi jeza, pogosto je usmerjena na zdravnike, boga, nase (naprimer v obliki samoobtožb, da nismo storili dovolj za ljubljeno osebo) ali na osebo, ki smo jo izgubili. Po tej fazi nastopi faza pogajanja, s sabo, bogom ali drugimi. Prepričujemo se, da bi se lahko stvari iztekle drugače in želimo še eno priložnost za stik z ljubljeno osebo ipd. Temu navadno sledijo močni občutki žalosti in nemoči, lahko nastopi tudi krivda, ta faza je lahko zelo dolgotrajna in v tej fazi obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije. Navadno po določenem času nastopi sprejemanje in sprijaznjenost z izgubo, ki nekako zaključi žalovanje, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni. Čas žalovanja, od izgube do sprejetja, je drugačen pri vsakem posamezniku, raziskave kažejo, da v večini nastopi v obdobju od enega do treh let, seveda pa so pogosta tudi odstopanja. Faze se pogosto prepletajo, katera od njih se lahko tudi ponovi. Tudi ko v sebi sprejmemo izgubo, moramo pričakovati, da lahko pridejo trenutki in obdobja, ko bo bolečina spet bolj intenzivna (obletnice, prazniki, dogodki in kraji, ki oživijo spomine na skupne trenutke…).
Menim, da se na smrt bližnjega ne moremo pripraviti. Ko se zgodi, bo stekel proces žalovanja, to je naravno. Vaša mama je izgubila sina in kaže, da bo še moža, torej dve od najbližjih oseb v svojem življenju. Popolnoma razumljivo je, da je strta, da bo verjetno potrebovala tudi strokovno pomoč (psihiater, psihoterapevt) in pomoč vobliki ustreznih zdravil. Kar lahko storite je, da ji stojite ob strani, ji nudite čustveno oporo, se pogovarjate z njo (tudi o njeni žalosti in vseh težkih in neprijetnih občutkih, ki jih nosi) in ste prisotni ob njej, kolikor vam seveda dopuščajo možnosti. Pazite tudi nase, žalujete tudi vi in morda vaša družina, ob takšnih težkih življenjskih obdobjih je velika navarnost, da član družine, ki drugim nudi oporo, sam zdrsne v krog izčrpanosti ali izgorelosti. Pišete, da bo mama po smrti moža živela sama, kar verjetno pomeni, da lahko poskrbi zase in za vsakodnevne obveznosti. Če je tako, je vedno dobrodošlo, da žalujočega malo bolj vključimo v svoje življenje (skupna kosila, morda kakšen izlet, kakšen obisk več ipd.), ga pa tudi nežno spodbujamo, da si tudi sam poišče kakšne nove aktivnosti, prične ustvarjati nove medosebne odnose ipd. V kolikor bo mam potrebovala tudi pomoč pri vsakodnevnih obveznostih, bo potrebno premisliti tudi o kakšni zunanji pomoči pri tem, če si jo le lahko privoščite.

Želim vse dobro vam in vaši družini in vas lepo pozdravljam,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka

aljafabjan@t-2.net
www.terapija.si
https://www.facebook.com/psihoterapija.aljafabjan?ref=hl