Lepo pozdravljeni,
prevara v zakonu je navadno izjemno težka preizkušnja za zakon, ki prinese ogromno bolečih občutkov. Tisti, ki je prevaran, se spopada z žalostjo, razočaranjem, jezo, občutki izdanosti in nevrednosti. Če oba partnerja vložita v nadaljevanje in okrevanje odnosa veliko energije in truda (iskreni pogovori o vzrokih za prevaro in dogovori o nadaljevanju, ugotavljanje kaj je potrebno spremeniti, kako naj se odnos nadaljuje, uresničevanje sprememb…), ti občutki sčasoma postajajo manj boleči, navadno pa ostane strah pred tem, da bi se dejanje ponovilo, povrniti izgubljeno zaupanje je precejšen problem. Če se prevara ponovi ali ponavlja, se boleči občutki navadno vrnejo še v bolj intenzivni obliki, ponovna vzpostavitev zaupanja pa lahko postane praktično nemogoča.

Ljudje varajo iz različnih vzrokov, včasih je težava v odnosu, včasih pa v enem od partnerjev. V kolikor je težava v odnosu, je potrebno sodelovanje obeh partnerjev za njeno razreševanje, v kolikor v enem od partnerjev, je potrebno, da se sam želi spremeniti in prične čimprej aktivno delati na tem. Pravite, da se imata rada, vendar pa mož pravi, da takšen pač je, da se drugim ne more upreti in da išče razvredrilo (razvedrilo seveda moramo poiskati v stvareh, ki ne ogrožajo naših odnosov in ne prizadanejo bližnjih). Ali to pomeni, da se ni pripravljen spremeniti, se ni pripravljen odreči drugim ženskam, ali vam sporoča, da so pogoste prevare nekaj, kar naj bi sprejela? Če je tako, potem je teža odločitve glede tega, ali bi bila pripravljena sprejeti zakon brez zvestobe ali ne, na vas, odvisna pa predvsem od vaših vrednot, od tega, kako pomembna vam je zvestoba za občutek varnosti in zadovoljstva v odnosu. Pomembno je, da mislite nase, da ob premišljevanju o odločitvi, postavite sebe na prvo mesto. Otroka sta odrasla in imata svoje življenje. Res je, da ločitev staršev navadno otroke prizadane ne glede na njihovo starost, drži pa tudi, da je večini otrok bolj pomembno to, da so starši srečni kot to, da ostajajo skupaj, včasih celo za ceno lastne sreče.

Sprašujete, kako naj se rešite tega odnosa, torej se verjetno malce bolj nagibate k odločitvi, da bi odnos prekinila. Če je prišlo do velike razlike v vajinih vrednotah, če ocenjujete, da ga »takšnega kot je« ne morete sprejeti ali, da bi ob tem trpela in zanikala sebe, je to verjetno pravilna odločitev. Po prevari se lahko odnos nadaljuje (ali pa celo izboljša) le, če si to močno želita oba partnerja, hkrati pa se strinjata o nujnosti sprememb in sta oba pripravljena trdo delati na njih.

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Alja Fabjan,
Integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije