Iz vašega pisanja je razbrati, da ste osamljena oseba, da po eni strani hrepenite po človeškem stiku, po drugi pa vam je stik z ljudmi v breme. Kot pravite, vam gredo drugi na živce. Kaj to pove o vas? So res drugi polni napak ali je ta napačnost drugih predvsem vaša napačnost? Česa vi pri sebi (o sebi) ne morete, nočete sprejeti? Kolikokrat si greste vi sami sebi na živce? Se jezite nase, ker ne greste med ljudi, ker ni nikogar k vam ... Ta napačnost drugih je vaša rana osamljenosti.

Na svetu obstajajo ljudje, katerim so medčloveški stiki breme. A dejstvo je, da vsi ljudje po njih hrepenimo, tudi tisti, ki so jim stiki v breme. Predlagam, da se na začetku socializirate ob nekom, individualno (s sosedo, bivšo sodelavko, znanko, prijateljico...), ker vam bo skupina na začetku šla za živce (preveč ljudi, preveč njihovih napak, preveč vaših negativnih čustev do te skupine). Privajajte se na človeško bližino, ki je lahko prijetna, ne samo breme. Opazujte sebe, ob kom se počutite OK in ob kom ne in nadaljujte ob tistem, ob katerem vam je OK. Nato pa počasi v skupino ali pa tudi ne, če vas bodo že predhodni stiki s prijateljico ... osrečevali. Razveselila vas bodo tudi vsakdanja bežna srečanja (ki pa niso prijateljstva), npr. v trgovini, na cesti, tudi z ljudmi, ki jih srečate, so iz istega kraja, lahko malo pokramljate.

Dajte si priložnost, da premostite sebe, sicer obstaja nevarnost, da boste še dolga leta sami, nesrečni ... skratka živeli v bolečini osamljenosti. Desetletje, dve, tri.

Če menite, da je ta težava tako velika, da potrebujete strokovno pomoč ali želite raziskati njene vzroke, pa sledite sebi in jo poiščite (psiholog, psihoterapevt).

Lepo vas pozdravljam,
Ana Zarnik Horvat,
univ. dipl. psihologinja