Pozdravljeni,

Vaša težava prav gotovo ni nesmiselna, saj se na svojo domačo živalico močno navežemo in smrt skoraj tako boli, kot če bi nam umrl človek, ki nam je drag. Pravite, da skupaj z njim sami živite že 17 let. Ob tem se mi je porodilo vprašanje, kako je drugače z vašim druženjem, imate prijatelje, prijateljice, ki jim lahko zaupate, ki so vam blizu? Ali je še kaj v vašem življenju, kar vas resnično veseli, kjer ste lahko srečni in ustvarjalni, kakšna dejavnost, konjiček? Včasih je žalovanje priložnost, da obrnemo življenje na glavo, da tako rekoč obrnemo nov list v življenju. Najtežje je ostati doma in razmišljati o svoji izgubi. Ne vem, koliko ste stari in kakšno je vaše zdravstveno stanje, ampak prav v vsakem življenjskem obdobju se da začeti znova. Prav gotovo je kaj, kar ste si kdaj želeli početi, pa se niste odločili za to. Lotite se tega zdaj in preusmerite misli iz tega, kako sami ste, na to, kaj lahko naredite proti temu.

Seveda si lahko, ko bo čas za to, priskrbite tudi novega psička. Velikokrat ob smrti hišnega ljubljenčka začutimo odpor, da bi imeli novega, kot da ne bi bilo prav ali kot bi izdajali spomin na umrlo živalico. To je prav gotovo vaša odločitev, kdaj, kako, če sploh... nabaviti novega. Zavedajte se, da bo vaš psiček v lepih spominih vedno z vami, niste ga kar izgubili in pozabili. Morda pa najdete nov smisel v tem, da iz zavetišča rešite kakšno novo žival. Seveda bo drugačna in tudi ne bo vas imela rada na enak način kot prejšnja. Pa vendarle se bo dogajalo nekaj novega, znova boste navezovali odnos, ga učili, skrbeli zanj in mu ponudili topel dom. In to bo prav gotovo nova priložnost in izkušnja za sprejemanje in dajanje ljubezni, ki vedno poskrbi, da nismo sami.

Vse dobro vam želim
Nevenka Breznik,
spec. psihoterapevtka trans. analize